KLETKA RED

Hybrid

Red Note, 1999

Redefiniranje, recikliranje in maličenje tradicije je dandanes v glasbi nekaj povsem vsakdanjega. Če smo malce bolj specifični - v tem primeru neobičajnim punkrockerjem prepuščamo obskurne in odpadniške tako imenovane svetovnogodbene tokove. Za kreativne protagoniste, ki se skrivajo za imenom Kletka Red, ni to nič novega. Celo bolje - je sestavni del njihovega zvočnega izraza. Imena, kot so Leonid Soybelman, Andy Moor, Joe Williamson in Tony Buck, vam najbrž ne povedo mnogo. Ko pa razkrijemo, da so gonilne sile posebnežev Ne Zhdali, z vzhodnoevropsko tradicijo navdahnjenih anarhopunkerjev The Ex in na žalost že pokojnih japonskih eksperimentatorjev Ground Zero, boste zagotovo zastrigli z ušesi. Njihova zapuščina je svojevrstna, posebna in radikalna. Vsaka v svojem polju zvočnega raziskovanja. In ker geografsko izvirajo iz povsem različnih miljejev in tradicij Kanade, Avstralije, Nizozemske in Rusije, niti ne preseneča, da tudi projekt Kletka Red zveni zvočno nadvse bogato in izvirno.

Že leta 1996, ko so pri Zornovi Tzadik izdali prvenec Hijacking, so 'izrabili' židovsko tradicijo: klezmer klasikam so v DNK vbrizgali frenetično punkersko energijo. Brez predsodkov, pretiranih ambicij in nadvse avanturistično. Letos so z novo, drugo dolgometražno ploščo Hybrid postopek podajanja improviziranih zvočnih vzorcev še dodatno nadgradili. Recept je podoben, a še bolj neposreden in spontan. Razlika je bržkone zgolj v tem, da tokrat 'poškodb' ni utrpel klezmer, temveč tradicionalni ruski napevi in podzemna zapuščina grške 'rembetike' - torej godbe, spočete v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Pireju, navdahnjene z ljubeznijo, bolečino, hašišem in zapori. Dualizem atonalnih in razsekanih ter melodičnih in drvečih kitarskih udarcev ponovno stopa v ospredje, medtem ko udarna ritem sekcija skrbi predvsem za to, da se kitarske lepljenke ne sesujejo v prah in izzvenijo pretirano artistično - torej, zgolj kot še eno v vrsti brušenj strun brez namena. V devetih zapisih s plošče Hybrid ne boste našli nič pretirano revolucionarnega, kar ne bi matične skupine članov že spočele pred leti. Ker pa današnji glasbeni produkciji vse bolj primanjkuje navdiha in ustvarjalnosti, so Kletka Red prava osvežitev. Priporočljivo predvsem za tiste, ki še niste pozabili originalnosti sodelovanja Toma Core in The Ex za ploščo Scrabbling At The Lock.

Danijel Mežan