SYLVAIN LUC, BIRÉLI LAGRÈNE

Duet

Dreyfus/Intek, 1999

RICHARD GALLIANO

French Touch

Dreyfus/Intek, 1998

Čeprav osebno nisem poseben ljubitelj kitare v jazzu, tu in tam naletim na ploščo, ki moj odpor skoraj zlomi. Lani je to uspelo Talu Farlowu in Johnu Abercrombiju, letos pa sta me prijetno presenetila domnevna Francoza Sylvain Luc in Biréli Lagrène, ki nadaljujeta svetle tradicije jazzovske kitare, s katero je pred drugo svetovno vojno navdušil neponovljivi mojster Django Reinhardt. Plošča Duet se po izvirnosti sicer ne more meriti s prej omenjenima, zato pa očara z izjemno tehnično dovršenostjo in uigranostjo obeh glasbenikov, pa tudi z zelo simpatičnim in spevnim izborom skladb, med katerimi so uspešnice Time After Time, Wonderjeva Isn't She Lovely in Blackbird Lennona in McCartneyja ter še nekaj morebiti manj znanih, a zato zvočno celo zanimivejših skladb.

Podoben je tudi moj odnos do harmonike v jazzu. Zelo redko je namreč to glasbilo mogoče slišati v kontekstu, ki prepriča ali celo navduši, čeprav imamo v Bratku Bibiču tudi doma pravega mojstra. Richard Galliano je zelo znan in v Franciji tudi izjemno cenjen jazzovski glasbenik, ki razteguje meh, a na plošči French Touch tega ne dela samo z običajno virtuoznostjo, ampak ta tokrat skupaj z včasih že prav vratolomno hitrostjo pripomore k zares izjemni izvedbeni prepričljivosti. Razen v uvodni skladbi, kjer se mu pridruži Michel Portal na sopranskem saksofonu, je Galliano ves čas edini in zelo suveren solist v pretežno avtorskih skladbah in redkih priredbah. Nekatere skladbe imajo rahel argentinski nadih, ki jim daje samo še več šarma, vseskozi pa nedvomno drži naslov plošče – to je jazz z izrazito francoskim nadihom, naj ga bo še tako težko definirati.

Jure Potokar