JIM LAUDERDALE and RALPH STANLEY

I Feel Like Singing Today

Rebel, 1999

Ko sem se že nekoliko naveličal sicer odličnega bluegrassovskega albuma Steva Earla, sem nekoliko zadržano segel po plošči, ki sta jo posnela ob prvem poslušanju dva tako različna glasbenika, kot sta Jim Lauderdale in Ralph Stanley. Stanley je starosta bluegrassa in je bil pred kratkim končno sprejet v druščino Grand Ole Opryja. Sam mu v bluegrassu pripisujem podoben pomen, kot ga ima kakšen John Lee Hooker v bluesu, s to posebnostjo, da je Ralph Stanley kljub letom še danes tako rekoč na vrhuncu moči in vpije kot prodajalci kisa, ki so polni energije pravkar prišli v vas. Malo je mladih glasbenikov, ki bi znali prepevati tako silovito. To je verjetno ena najboljših plošč bluegrassa, vendar je seveda utopično, da bi bluegrass začele poslušati množice, še bolj nesmiselno pa je pričakovati, da bo ta glasba dobila privržence med našimi glasbenimi kritiki in krojilci glasbenega okusa. No, Jim Lauderdale je predstavnik mlajše generacije. Še najraje ga primerjam s Stevom Earlom, čeprav se njuna glasbena svetova ne vrtita v popolnoma istih tirnicah. Album I Feel Like Singing Today je ena najbolj nenavadnih bluegrassovskih plošč, kar sem jih slišal v zadnjem desetletju, in daje nesporno vedeti, da je v tej glasbi več nenavadnih plošč in da izlet Steva Earla v bluegrass ni bil zgolj nerazumljen izlet osamljenega jezdeca. Moje najljubše skladbe so Joy, Joy, Joy, naslovna tema in What About You, vi pa si boste kajpak izbrali svoje favorite. Mimogrede, ne bom začuden, če bo Bob Dylan kdaj izdal kakšno bluegrassovsko obarvano ploščo. Njegov zadnji ljubljanski koncert je že imel nekaj takšnih referenc. Upajmo le, da ga glas ne bo prej popolnoma zapustil. Za nameček sta Ralph Stanley in Bob Dylan pred kratkim celo snemala skupaj, čeprav sta njuna glasova svetlobna leta narazen. Vsi oboževalci Dylanove glasbe sicer vemo, da je v njej kar nekaj referenc na glasbo Ralpha Stanleyja in da je bilo le vprašanje časa, kdaj se bosta velika mojstra srečala v studiu. Plošča je sicer polna energije, kratka, jedrnata in po svoje zavezana postulatom, ki jih je ameriška glasbena industrija poznala v štiridesetih in petdesetih letih, ko je bil Stanley na vrhuncu, hkrati pa gre za dovolj svež in prodoren pristop. Pa še to! Če boste skušali oponašati Ralphove vokalne harmonije, nikar ne pretiravajte, saj si lahko uničite glasilke. Tega moža bog očitno ne mara, hudič pa se ga boji, zato se zdi, kot da ga glas noče zapustiti. Ko ravno pišemo o bluegrassu: slišati je, da bo na mariborskem Lentu nastopil Bela Fleck. Nikar ga ne zamudite! Za koncerte Ralpha Stanleyja pa boste verjetno morali čez Atlantik (Rebel Records, P.O. Box 7405, Charlottesville, VA 22906, USA).

Jane Weber