Letnik: 2000 | Številka: 4 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

LOX

We Are The Streets

Interscope, 2000

Opla, kar korajžen, če že ne provokativen naslov za hiphopovsko ploščo. Še posebej, če vemo, da so bili The Lox svoje dni varovanci velikega in od ulic zelo oddaljenega imperija, založbe Bad Boy. Ulica je pač v svetu hip hopa še vedno najbolj sveta stvar, in to, da si neka skupina z naslovom plošče kar prilasti sveti beton, je nekako tako, kot da bi slovenska rockovska skupina izdala album z naslovom »Mi smo interakcija basa, bobna, kitare in glasu.« A dajmo šalo na stran in poglejmo, kdo sploh so The Lox.

Pred sedmimi, osmimi leti se je na mikstejpih newyorških džokejev začela pojavljati muzika skupine The Warlocks. Množicam in založnikom neznani trio rapperjev Jadakissa, Stylesa in Sheeka se je torej s pomočjo mikstejperjev začel usedati v podzavest in si dvigovati ceno. Kaj kmalu jih je pobral Sean »Puffy« Combs in jih preimenoval v The Lox, njegova založba pa je izdala prvenec Money, Power and Respect. No, dobili so malo od naštetega, še najbolj so bili razočarani, zato so začeli s kampanjo Free The Lox, s katero so dosegli razveljavitev pogodbe z Bad Boyem. Hitro so se spečali s škvadro Ruff Ryderjev in tako je drugi album že izšel pri tej založbi in druščini. In kako jim gre kot na novo rojenim uličarjem?

Pravzaprav dobro, a resnici na ljubo: slabše kot na prvencu niti ni moglo biti. Je pa res, da se trdi, nabijaški ritmi producenta Swizza Beatsa veliko bolj prilegajo jezni drži, ki jo prakticirajo The Lox. Kljub temu je najboljši komad še vedno Recognize, ki ga je produciral DJ Premier, pa tudi Ryde Or Die, Bitch, ki je delo Timbalanda, ni od muh. Pravzaprav je We Are The Streets še najbolj pester ruffryderski album, saj so ga začinili tudi z dovolj simpatičnimi skiti, med katerimi še posebej izstopa dokumentaristično-samokritični otvoritveni Fuck You. Trojica rapperjev potem slabih sedemdeset minut na besedilni ravni ne pokaže kaj strašno pretresljivega, je pa res, da med trojico s specifičnim raskavim glasom in dobro interpretacijo najbolj izstopa Jadakiss, zato ni čudno, da na ovitku že beremo napoved njegovega solo izdelka.

Ali je torej plošča We Are The Streets vredna svojega denarja? Če jo kupijo trije poslušalci skupaj, potem ja, sicer pa se da 3000 tolarjev tudi precej bolje naložiti ...

Napo-Lee-Tano