VAN MORRISON, LONNIE DONEGAN, CHRIS BARBER

The Skiffle Sessions

Virgin/Dallas, 2000

Skiffle je ena najbolj specifičnih glasbenih zvrsti, kar jih je prišlo z angleškega otoka. Mlajši poslušalci jo poznajo predvsem iz glasbene literature, za njeno priljubljenost pa sta po svoje med drugimi pevci poskrbela Martin Carthy in Van Morrison, glasbenika, ki sta karieri tako rekoč začela v skifflu. Da je skiffle razmeroma hitro utonil v pozabo, je gotovo krivo tudi dejstvo, da je ta glasba dala samo eno veliko uspešnico. Leta 1956 se je na lestvico desetih najbolj priljubljenih skladb v Veliki Britaniji uvrstil Lonnie Donegan s pesmijo Rock Island Line, svoje pa je kajpak naredil tudi prihod in prodor skupine The Beatles. Poznavalci pravijo, da je bil skiffle punk petdesetih let. In za kaj je pravzaprav šlo? Številni angleški glasbeniki z Martinom Carthyjem na čelu (o tem smo pisali v eni prejšnjih številk) so vzljubili ameriško glasbo (blues, jazz in folk) in začeli na veliko izvajati pesmi Leadbellyja, Woodyja Guthrieja in podobnih trubadurjev. Plošča The Skiffle Sessions je po nekaj desetletjih prvi poskus, kako skiffle predstaviti tudi širšemu občinstvu. Na njej boste našli same klasične skladbe: Good Morning Blues, Alabamy Bound, Midnight Special, Goodnight Irene, Muleskinner Blues in druge. Čeprav Van Morrison na tem albumu pravzaprav ne izstopa, bodo poslušalci segali po tej glasbi verjetno predvsem zaradi njega. Van Morrison je prve glasbene korake naredil ob glasbi Sonnyja Terryja, Leadbellyja in Brownieja McGheeja, prve zasedbe, s katerimi je začel igrati, pa so, kot pravi sam, zvenele podobno kot pričujoča zbirka pesmi, posnetih konec novembra leta 1998 na dveh koncertih v Belfastu. Gre za solidno koncertno ploščo, vredno poslušanja.

Jane Weber