MR. BUNGLE

California

Warner Bros, 1999

Kaj se zgodi s podzemnim ustvarjalcem, ko enkrat postane zvezda, celo seks simbol? Najbrž bi bil najlepši hollywoodski scenarij, če bi ga videli v razkošni vili, obdanega s prsatimi mladenkami in prepojenega z opojnimi substancami. Mogoče bi bil lahko celo Mike Patton, nekdanji najemniški zaščitni znak Faith No More. Če ne bi imel dovolj pameti in napolnjenih žepov, bi bržkone kaj hitro pristal v črnem scenariju. A ker so bili Faith No More zgolj zviševanje osebnega proračuna in iskanje lažjih poti, po katerih bi lahko uresničil podzemni ustvarjalni zagon, so mu stari grehi povsem oproščeni. Zakaj pa ne bi denarja raje vložil v skorajda neprofitno založbo Ipecac ter poleg lastnih projektov izdajal tudi nepoboljšljive kultne tipe Melvins? Vse še vedno, tudi po toliko letih, ostaja prečiščeni entuziazem in spontana povezava. Drugega od spiska soborcev, ki seže od Merzbowa do Johna Zorna, niti ne bi mogli pričakovati. Glasbeno, zvočno in idejno ni nikoli pretirano blizu širšim množicam, temveč predvsem tistim, ki jim mentalni sadizem in mazohizem nista tuja. Edino primerno, saj od mladoletne 'fanice' Faith No More, ki si v nevednosti sobo krasi z njegovimi posterji, bržkone ne moreš pričakovati, da bo vsa blažena sledila Pattonovim nečloveškim, že skorajda živalskim krikom in maničnim glasovnim izpadom, ki smo jih bili v zadnjem času deležni pri projektih Fantomas in Maldoror. Prelesten in žameten glas se je torej izgubil v bolnem umu Mika Pattona. A ne za dolgo, če je soditi po novi, tretji veliki plošči California multižanrskega orkestra Mr. Bungle. Ob poslušanju te plošče boste najbrž ostali razdvojeni med pozitivnim in negativnim šokom. Odločitev je seveda povsem subjektivna, mnenja pa raznolika; prav tako, kot ob prvih dveh albumih - istoimenskem prvencu iz leta 1991 in nadaljevanju Disco Volante, ki je sledil štiri leta za prvim. Oba sta izrazito originalna, že ob prvem poslušanju povsem odtujena od recentne glasbene produkcije ter prepojena s črnim 'zappovskim' humorjem in popolno poosebitvijo multižanrske fuzije. A razlika je bila že takrat več kot očitna. Če je bil prvenec na trenutke povsem prebavljiva vožnja, polna užitkov in adrenalina, pa se čudaška, povsem spontana in čistokrvna eksperimentalna plat pokaže šele na Disco Volante. In ker multinacionalka Warner bržkone ne bi hotela ponovno izdati potrošniško nadvse tveganega 'razfuka' v podobnem stilu, je formula, ki narekuje tempo plošče California, povsem preprosta. Zakaj pa ne bi čas in prostor na nosilcu zvoka napolnili z neobičajnimi pop komadi. Kitare so tokrat prvič potisnjene v ozadje, bujni aranžmaji, ki jim poveljujejo predpotopne in cenene analogne aparature, godalni ter pihalni vložki, pa zvenijo izrazito pompozno in 'sluzavo'. In pri tem te lahko tok plošče kaj hitro zavede; če seveda ne bi vedel, kdo se skriva za bistroumom Mr. Bungle. A ne smeš jih jemati pretirano resno, saj so se že neštetokrat izkazali predvsem kot izrazito teatralen in grotesken ansambel. Tokrat ga napaja intima zapuščine Briana Wilsona, eksotičnih in orientalskih ritmov, polke, občasnih izbruhov hrupa, surfa in rockabillyja ter pop kiča, ki nam ga danes ponuja tako imenovani easy listening. V desetih zapisih pa je več kot dovolj presenečenj.

Danijel Mežan