OLIVER TUKU MTUKUDZI

Ziwere MuKobenhavn

Shava Music, 1994

OLIVER TUKU MTUKUDZI

CTuku Music

Label Bleu/Indigo, 1999

Oliver Mtukudzi: zimbabvejski glasbenik, za katerega lahko že kar na začetku rečemo, da je na domačih tleh pravi ekvivalent Thomasu Mapfumi, njegov večni in vztrajni tekmec, saj sta njuni glasbeni karieri potekali praktično vzporedno in so ju v domovini vsa leta od sredine sedemdesetih let enako cenili, primerjali in slavili. Z eno majhno razliko: če je Mapfumo relativno kmalu zaslovel tudi v mednarodnem prostoru in potem ta sloves vztrajno, zavzeto gojil, tako da je precejšen del angažmanov namenjal prav prizoriščem izven Zimbabveja, potem je bil Mtukudzi predvsem zvezda domačih odrov. Šele v devetdesetih letih se je več zadrževal tudi v Evropi, tako da je kar nekaj njegovih zadnjih odličnih albumov prodrlo v mednarodno diskografsko ponudbo prek zahodnoevropskih založb. Vendar pa največji del slovesa še vedno pridela na koncertnih turnejah po Zimbabveju in okoliških območjih. Zanj pravijo, da je tipičen koncertni glasbenik, pa čeprav imamo – mimogrede – nekateri z njim povsem nasprotne izkušnje: po albumih, ki so nas navduševali, smo bili soočeni s povprečnimi koncerti. Seveda evropskimi: in tu naj bi se ne počutil najboljše. Sicer pa ima v nepopolni diskografiji, ki je pričela nastajati tam konec sedemdesetih let, nekje okrog 40 albumov, za njegov glasbeni pomen tudi vemo že vsaj dobrih 10 let. Zato je toliko bolj neverjetno, da smo ga tako redko srečevali celo tam, kjer se redno posvečamo predstavljanju tovrstne glasbene produkcije, zato tokrat tudi omenjam dva izmed njegovih novejših albumov.

Pevec in kitarist Oliver Tuku Mtukudzi je ob številnih zimbabvejskih albumih večino diskografskih izdelkov v devetdesetih izdal pri evropski izpostavi založbe Shawa Music. Vsi bi bili vredni vsaj pozornosti, vendar sem med njimi izbral tistega, ki omogoča lažji sestop v zgodnje obdobje zrelega opusa, to je v začetek devetdesetih let, in ga hkrati povezuje z njegovim dosedanjim ustvarjalnim vrhuncem. Na eni strani je tako mejnik album Ziwere MuKobenhavn, na drugi pa do sedaj najbolj odmeven med njimi Tuku Music. Ziwere MuKobenhavn je bil posnet junija 1993 v studiu na Danskem, v Kobenhavnu, to je mogoče razbrati že iz samega naslova, izšel pa je prvič leta 1994 prav tam. Devet pesmi za Tuku Music (uvodna Rirongere se pojavi še enkrat v daljši verziji kot sklepna) pa so posneli leta 1998 v enem najboljših studiev v Johannesburgu, v JAR, izšel pa je lani v Franciji. In presenetljivo je, kako sta si albuma med seboj podobna in dopolnjujoča se, po vsebini sveža, enako privlačna in prepričljiva. To je do zadnje note prepoznaven Mtukudzijev »tuku beat«, a se mi ob poslušanju posnetkov, katerih nastanek loči pet let, niti enkrat ne zazdi, da bi se kaj ponavljalo. Vse je tu v obeh primerih: kulturna, pa tudi politična osveščenost, dobro poznavanje aktualnih pop obrazcev, vendar nikoli izven determinant domače kulturne dediščine ljudstva Shona, katere osišče je seveda glasba za mbiro v spregi vplivov glasbe ljudstev Zulu in Ndebele, ter aktualnih izpeljank v mbaqangi. Ob uporabi teh in še katerih vzorcev je nastal njegov lasten glasbeni izraz, ki je zaradi specifike dobil naziv »tuku music«. To je njegova sočna, grenko-sladka, otožna in optimistična godba, ki umirjeno teče skozi oba albuma, ujeta v pesmi, med katerimi se izmenjujejo tradicionalno naravnane v jeziku Shona, ter tiste, pri katerih črpa iz izkušnje cerkvenega zborovskega petja in jih oblikuje v samosvoj kitarski gospel, odpoje pa jih vsaj deloma v angleščini. In ko nas ta hipnotični tok zajame, ga je težko prekiniti ne glede na to, katerega od obeh albumov ste vložili v predvajalnik.

Zoran Pistotnik