ROBERT NORMANDEAU

Figures

empreintes DIGITALes, 1999

Ob koncu lanskega leta je Normandeau prejel prestižno nagrado »Opus« za najboljšega skladatelja leta 1999, Figures pa je bila razglašena za najboljšo ploščo minulega leta. Gre seveda za ožje opredeljeno področje elektroakustične glasbe, v katerem je zadnje čase Normandeau eden vidnejših skladateljev. Seveda prihaja iz tehnološko vodečih quebeških studiev, vendar v delu (priporočena je še plošča Tangram iz leta 1994) obravnava zelo fizične, naravne, večidel celo človeške zvočne drobce, ki jih s sofisticiranimi in zmeraj novimi metodami aranžira v zvočne filme. Kar torej tega, leta 1955 rojenega dvakratnega doktoranta elektroakustične kompozicije bistveno ločuje od drugih, je njegova sposobnost hkratne in transparentne predočitve »pomena« in »zvoka«. Njegove skladbe imajo predstavljivo zgodbo, notranjo pripovednost, a so tudi zadosti transparentne v kompozicijski naravi.

Figures kljub akademskosti in raztelešenosti akuzmatične glasbe ponovno vnaša elemente človeške prisotnosti, korporalnosti. Otvoritvena skladba Le renard et la rose je komponirana izključno iz posnetkov smeha, ki ga Normandeau zaradi onomatopoične (konkretne) narave veliko lažje pripiše posameznim počutjem, razpoloženjem, gestam. Slednje ustrezajo štiristavčni razdelitvi; skladatelj zvočno povzema omenjena razpoloženja v ritmu, tonu, dinamiki, prostoru in teksturi. Figures de rhetorique je koncertna elektroakustična skladba za klavir in trak, v kateri pianist Jacques Drouin mojstrsko umešča svoje glasbilo v elektronski vrtinec. Venture je akuzmatično delo, posvečeno popularni glasbi šestdesetih let (imenovano po skupini The Ventures). Fragmenti soula, popa in rocka tistega časa so temeljno gradivo za kompozicijo: ne da bi bili citirani, učinkujejo zgolj kot zvočni artefakti - brez rabe plunderfonije ustvarja Normandeau kompleksno, bučno in kaotično elektronsko podobo izvirne glasbe. Po temeljnih postulatih konkretne glasbe so vzorci osvobojeni osnovnega pomena in vsebin, urejeni v povsem novo, nereferenčno skladbo. Ploščo sklene še ena elektroakustična kompozicija, pisana za trak in akustično kitaro. Ellipse je naslov izjemne skladbe, v kateri kitarist Arturo Parra z improvizacijo (sic) zapolnjuje »luknje«, ki jih skladatelj pušča v traku. Normandeau se z metodami prefinjene zvočne granulacije tako približa akustičnemu signalu, da skladba pričara akustično halucinacijo, v kateri postane docela nejasno, kdo igra kaj - Parra pa se pri tem posveča manj običajnim kitarskim tehnikam, ki velikokrat spominjajo na Dereka Baileyja in Eugena Chadbourna. Pravzaprav je skladba Ellipse toplo priporočena vsem ljubiteljem mojstrovin omenjenih dveh kitaristov, celotna Normandeaujeva Figures pa je zagotovo najboljše, po čemer lahko posežete v sferi (klasične) elektroakustične glasbe v zadnjih nekaj letih.

David Braun