RAZLIČNI IZVAJALCI

Republica Dominicana

Putumayo/Statera, 2000

S kompilacijsko ploščo Republica Dominicana založbe Putumayo k nam prvič »uradno« zahajajo ritmi bachate, glasbe, ki v zadnjih letih ni obnorila le Dominikanske republike, ampak še bolj ZDA, zdaj pa očitno pred njo padajo še pregrade Evrope. Tudi avtorji zgoščenke so v spremnem besedilu zapisali, da je svetovno najbolj prepoznavna glasba iz Dominikanske republike sicer merengue, vendar ob pripravi projekta niso mogli zaobiti fenomena bachate, zato je večina izbranih skladb na plošči v tem ritmu, ki je v glasbeni industriji počasi že začel zamenjevati salso, son in podobne vroče karibske zvoke.

Tudi na sami Dominikanski republiki bachate do nedavnega niso potiskali v ospredje. Očitali so ji preveliko preprostost v primerjavi z bogatimi aranžmaji merengueja, predvsem pa naj bi bila glasba neukih kmečkih množic in moških, ki osamljeni po gostilnah in barih ob steklenicah jočejo zaradi nedosegljivih žensk. Te predsodke je prvi razbil Juan Luis Guerra, ki je eni najbolj uspešnih plošč dal kar naslov Bachata Rosa, takoj za tem pa je Antony Santos s skladbo Voy pa’lla bachato dokončno spravil v množične medije. Santos je še danes glavno ime, kadar govorimo o bachati, tako kot je Juan Luis Guerra pojem za dominikansko popularno glasbo. In največji manko zgoščenke Putumayo Presents Republica Dominicana je ravno v tem, da na njej ni nobenega od obeh omenjenih. Juana Luisa Guerro so sicer napovedovali v promocijskem gradivu, vendar očitno na koncu z njim in s Santosom niso uspeli urediti avtorskih pravic. Pa vendar imamo Slovenci tokrat prvo priložnost slišati, kako zvenijo nekateri veliki bachateri. Med njimi je tudi Raulin Rodriguez, Santosov svak in glasbenik, ki je že nastopil na nekaterih pomembnih evropskih festivalih. Ob njem je še Luis Vargas, vendar so na ploščo uvrstili njegovo skladbo v ritmu sona, ne bachate. Na področje bachate prav tako ne sodi Chichi Peralta (nekdaj je igral pri Juanu Luisu Guerri), zato pa to zvrst toliko dostojneje zastopajo Cheche Abreu, Ramon Cordero, Bolivar Peralta in drugi.

Plošča vsekakor omogoča dober pregled glasbe Dominikanske republike in nekega novega svetovnega trenda, čeprav na njej manjkajo največji in najboljši.

Marko Jenšterle