PATTI SMITH

Gung Ho

Arista/Menart, 2000

Po dveh povratniških albumih, Gone Again in Peace And Noise, s katerima je Patti celila rane ob izgubi najbližjih, je napočil čas, da se vrne v prve bojne vrste. Na Gung Ho je v stari formi, odločna v gorečih pozivih k spremembam. V trpki vsebini je potrtost zamenjala za idealizem, kot neizbrisen pečat dobe, v kateri je odrasla. Večinoma se obrača h Gospodu, neomajna vera v spremembe pa ji daje moč, da nadaljuje. Ima tudi konkretne razloge, angažira se v boju tibetanskega ljudstva za neodvisnost. Pesem ima še vedno moč. Tibetanska nuna si je s petjem protestne pesmi prislužila osem dodatnih let zapora. Zato Patti poje glasneje kot kdaj prej.

Z leti je njen glas le pridobil, je močnejši, bolj artikuliran, zrel. Vsak zlog oblikuje skladno s sporočilom. Sodobni postopki se je ne tičejo, glasba na Gung Ho bi lahko nastala tudi konec sedemdesetih let. Kitarski prijemi jemljejo iz zakladnice starega rocka, se mestoma spustijo v folk, se spozabijo v kratkem solističnem delu, a ostajajo trdni. Združujejo izkušnje Lennyja Kaya in mladost Oliverja Raya. Klišeje razbija Jay Dee Daugherty, a ne z ekshibicionizmom: z občutkom za prehod ritma je pravi motor skupine. In ko se zazdi, da glasba teče prazen tek, ji Patti vdahne novega življenja. Stopnjuje, variira, poudarja, niti za trenutek ne popušča. Posebej v sklepni in naslovni dvanajstminutni rockovski mantri, ki bi brez nje končala obnemogla, izčrpana v neskončnih predelavah psihedeličnih kitarskih rifov, tako pa konča v glasnem pozivu: »Give me one more revolution, one more turn of the wheel.« Njen čas je dragocen, še toliko bolj, ker je bila priča toliko smrti. Ali ji lahko zamerimo idealizem in neskončno vero v dobro, če je podprta z rockovsko energijo, ki jo komaj premore kakšna pol mlajša ustvarjalka? Sedaj, ko sta otroka odrasla, angažma še stopnjuje; končno je lahko uresničila željo pokojnega moža Freda Smitha, da bi skupaj objavila družbenopolitično angažirano ploščo. Jo je pač objavila sama, a pritaknila pesem Persuasion, ki sta jo napisala skupaj.

Na ovitku plošče prvič ni njene slike. Tokrat ji gre predvsem za druge. Skratka, vrnila se je taka, kot je znal reči njen veliki vzornik Bob Dylan: dobra, kot je že bila.

Janez Golič