SPEEDY J

A Shocking Hobby

Novamute/Dallas, 2000

V enem od intervjujev je Speedy J izjavil, da je med tem, ko je nastajal njegov tretji album, Public Energy No. 1, najraje poslušal klasična minimalista Steva Reicha in Phillipa Glassa. Če sodimo po končnem izdelku, je oba skladatelja zadela izdatna doza tehnološke in industrijske resničnosti in ponavljajočih se paradigem elektronske glasbe. Speedy J ali Jochem Paap je ambiente z albuma G-Spot nadgradil in dopolnil s frontalnim napadom, ki je bil vedno manj podoben tehno godbi, iz katere naj bi Speedy J izhajal v prvem delu devetdesetih. Njegova prva dva albuma sta izšla pri kanadski Plus 8 (v Evropi je distribucijo prevzela Warp), ki jo vodita Richie Hawtin in John Acquaviva, čeprav nas to ne sme pripeljati k napačnim sklepom. Speedy J ni samo del tehno scene, ampak pripada tudi hip hop kulturi, saj je bil nenazadnje večkrat lokalni nizozemski DMX prvak, to pomeni, da mu miksanje in turntablism nista neznana. Njegova pot ga je šele kasneje prek acida in elektra pripeljala do tehna, čeprav lahko predpostavljamo, da je tudi lokalno podprti EBM in industrial odigral precej veliko vlogo. Če to prevedemo v modernejše glasbene tokove, lahko pri Speedyju najdemo večino modernejših glasbenih zvrsti elektronske glasbe: od tehna v najčistejši obliki, gabbe, hardcora, nevrofunka, tech stepa in nemške variante terror stepa, ki jo je zasnoval in poimenoval Panacea. Sicer pa lahko mešanico imenujemo tudi cyber hip hop ali industrijski hip hop, kar vsekakor ima smisel, še posebej, če poslušamo Speedyjev novi album, A Shocking Hobby.

Speedy je že z albumom Public Energy No. 1 presedlal k angleški založbi Novamute, to pomeni, da njegove cedejke zaradi distribucije pogosteje zaidejo tudi v naše kraje. Sicer pa bi bila njegova zvočna mešanica že kar malce preveč agresivna za povprečno podalpsko tehno in house občinstvo. Shocking Hobby predstavlja obrat stran od plesne produkcije in ponuja predvsem gradivo za čisto norenje, ki bi spominjalo na gabba žurke na Nizozemskem, v nasprotni skrajnosti pa za ponotranjeno, osebno doživljanje zvočnih podob. Komadi so namreč potovanja po vizualnem, saj si Jochem Paap menda vse zvoke najprej predstavlja kot podobe. Gibamo se torej po temačnih, industrijskih getih s propadajočo infrastrukturo in rjo, ki razjeda temelje. To velja tudi za zvočne sestavine albuma A Shocking Hobby, čeprav zna biti Speedy J ob vsej agresivnosti in sproščeni energiji zelo nežen in melodičen. V komadu Manhasett je, denimo, osrednji element zvok klavirja, ki ga spremljajo le hipno naelektrene podlage. Zaradi kontrasta med ritmičnim in melodičnim lahko Speedyja zlahka primerjamo tudi s skupinami, kot so Autechre, Phoenicia, Funkstörung, Guineo ..., ki so na vrhu zvrsti, ki jo sedaj že lahko imenujemo elektro-nix. Ampak referenc je še veliko več, četudi jim Speedy J z neprestanim napredkom vztrajno beži.

Jure Matičič