MUDDY WATERS

The Folk Singer

HOWLIN' WOLF

His best vol. 2

ETTA JAMES

At LasT!

Universal/Multimedia, 2000

Čeprav se je navdušenje nad bluesom že nekoliko uneslo, še izhaja cela vrsta ponatisov plošč, ki pomenijo mejnike v razvoju in popularizaciji te glasbene oblike; med take spadajo tudi te tri. To še zlasti velja za prvo, ki je edina akustična plošča legendarnega Muddyja Watersa po prihodu v Chicago, podjetna brata Chess pa sta na začetku leta 1964 z njo skušala nekaj zaslužiti na račun folk booma. Waters, čigar kariera je že od konca petdesetih let stagnirala, ni imel nič proti in je v studio s seboj pripeljal kontrabasista Willija Dixona in bobnarja Cliftona Jamesa ter tedaj uveljavljajočega se električnega kitarista Buddyja Guya, ki pa je nemudoma pokazal, da zna prav dobro igrati tudi na akustično kitaro.

Četudi se je Waters v zgodovino zapisal zlasti z elektrifikacijo in urbanizacijo bluesa, sem pred leti predvsem zaradi teh akustičnih posnetkov kupil kovček The Complete Muddy Waters 1947-1967 (Charly, 1992), obsegajoč devet plošč, in nikoli mi ni bilo žal, ne glede na to, da je Waters vse te skladbe posnel že prej. Sijajne izvedbe, zadržana spremljava kontrabasista, bobnarja in Guya na kitari, Muddyjeve občasne ekshibicije drsne tehnike, pa še njegov siloviti vokal – vse to je razlog, da poslušalca devet skladb povsem očara in da vse prehitro minejo. Zlasti še, ker je tudi posnetek izvrsten, zato ni čudno, da so na voljo tudi sijajne (in zelo drage) avdiofilske različice.

No, založnik se je strinjal, da je plošča kratka, zato ji je prilepil še pet skladb. Žal brez prave logike in potrebe, kajti gre prav za naslednjih pet posnetkov iz Watersovega kataloga, in sicer z dvema povsem različnima zasedba, ki sta za povrh še električni.

Howlin' Wolf je seveda druga Chessova bluesovska legenda, že naslov pa pove, da gre za drugi del izbora najboljšega, kar je ustvaril. Dvajset skladb predstavlja obdobje od leta 1951 do leta 1970, in čeprav so skladbe iz druge lige, je Wolf tako silovit in izjemen pevec, da ga je vedno prijetno poslušati. To je plošča za tiste, ki Howlina Wolfa že poznajo in cenijo, drugim bolj priporočam prvi del, ki vsebuje več izjemnih mojstrovin.

Etta James je pevka sijajnega, razkošnega glasu, ki zna peti blues, ritem in blues in celo jazz – pred nekaj leti je navdušila z verzijami klasik Billie Holiday. Žal nikoli ni bila zelo uspešna, to gre delno pripisati težavam s heroinom, delno pa temu, da je bila v petdesetih letih ameriška glasbena scena še dodobra segregirana. To je pravzaprav prizadelo vse tri: belce so seznanili z bluesom in ritem in bluesom, ti pa so nato na račun njihove glasbe in skladb zaslužili milijone.

At Last! je Ettin prvi album iz leta 1960, napolnjen s sorazmerno pop priredbami RandB skladb, med katerimi je tudi nekaj avtorskih. Aranžmaji so razkošno orkestrirani, Etta pa je že zelo prepričljiva, četudi se včasih spogleduje s tedaj izjemno priljubljeno Dinah Washington.

Jure Potokar