Letnik: 2000 | Številka: 4 | Avtor/ica: BIGor
ZEKE
Dirty Sanchez
Epitaph Europe/Statera, 1999
Ostal sem brez besed, ona pa tudi! Medtem ko tisti, ki pred leti, ko si je vrtel album My Brother The Cow Seattlčanov Mudhoney, ni opazil, da se mu celoten album vrti nazaj, ni ostal brez besed; šel je tako daleč, da je pod prisilo dobrih sosedskih odnosov spregledal iglo v kupu sena. Vendar pričujoča žrtev ni igla, ampak so čisto prave vile, ki so podobne tistim, s katerimi so se svoj čas puntali naši praočetje in jih je še tiste dni - na srečo! - kdo opazil ter tudi občutil na lastni koži. Danes pa je že tako, da moraš res poseči po ikoni naroda, da te kdo sploh opazi, če ne, si samo plagiator. Zato pa vase prepričano zdolgočaseni, menda vajeni že vsega in v našem primeru tudi že naposlušani vsega, spregledajo ne samo kup sena, ampak tudi vanj zataknjene vile. S četrtim albumom so Zeke podrli vsa pričakovanja. Če smo se na nebrzdano razuzdano energijo s prvih dveh albumov le nekako privadili in si tretji album Kicked In The Teeth pošiljali v ušesa kot primerek, da vse slej kot prej mine punk, potem so nas z zadnjim albumom ulovili med grešnimi mislimi. Z grdim, umazanim in zlim Sanchezom so naredili preobrat v nasprotno smer, kot smo jo pričakovali. Združili so lastnosti prvih dveh albumov in na tretjem nakazano hardrockovsko trdoto ter vse začinili s peklenskim vriskom, ki jim ga lahko zavidajo še najbolj goreči satanisti. Še dobro, da njihovi očetje Dwarves še živijo, da jih ne bi obrekovali z novatorji. Hedonistično udrihajo po citatih, ki nas prežemajo s sarkazmom in obenem postavljajo pred vprašanje, ali smo jih res dovolj vsrkali, da jih razumemo. Vse skupaj mine prehitro, da bi lahko sodili hitro, jasno in jedrnato, zato pa na srečo obstaja tipka »repeat«, ki jo tokrat pritiska tudi sam gospod Lemmy Kilmister. Kako prekleto čudovito je po kakšnih dveh letih držati v rokah punk rock album, ki je presegel okvire, po katerih se giblje. »Punk is not dead!« ni več težko napisati na zid, veliko težje je rek uresničiti. In prav to je uspelo kvartetu Zeke. Naj te sesujejo!
BIGor