ARTO TUNÇBOYACIYAN and THE ARMENIAN NAVY BAND

Gledališče Miela Reina, Trst, 10. 3. 2000

Eno izmed mnogih zaslužnih društev, ki deluje v Trstu in se z organizacijo kulturnih predstav ukvarja povsem neprofitno, je KD Globogas, ki že vrsto let ponuja kvalitetne predstave in koncerte (med drugimi Incognito, Trilok Gurtu, Galliano, Jungle Funk, Andy Summers, Kočani Orkestar, Lamb). Društvo je pravkar predstavilo tretjo izvedbo revije Segnali amplificati (Ojačeni signali), ki je niz koncertov, postavljenih na idealno stičišče avantgardne in kontaminirane glasbe.

Na prvem tovrstnem srečanju se je predstavil izvrstni armenski umetnik (tolkalec, poliinstrumentalist in ustvarjalec) Arto Tunçboyaciyan v spremstvu ansambla Armenian Navy Band. Tunçboyaciyan nam je v dolgem in sproščenem klepetu razložil razlog za ime: »Pred dvema letoma, ko sem v Armeniji zbral glasbenike za ansambel, sem uvidel, da nam primanjkuje tehnologije. Takrat smo posneli cd le s štirimi mikrofoni, a kljub pomanjkljivim modernim aparaturam je posnetek zvenel odlično. Ime, ki sem ga dal ansamblu, ni povezano s politiko, pač pa ima poseben pomen: kdor trdno veruje v svoje sposobnosti, lahko premakne ladjo in dospe do začrtanega cilja tudi, kjer ni niti kančka vode.«

Armenski glasbenik je sodeloval z velikimi imeni jazzovskega in fusion ambienta (Joe Zawinul, Al di Meola, Chet Baker in drugi) in bil večkrat dobitnik prestižnih glasbenih nagrad. Vendar ga to ne zanima. Ljubezen, spoštovanje, resnica: to so gibala njegove glasbene ustvarjalnosti. Na koncertu je v skladbe res vnašal nekonvencionalna glasbila, to je do zdaj najbolj pritegnilo svetovne kritike, vendar me je navdušila predvsem toplina izvajanja, ki je ustvarjala domače in prijateljsko ozračje. Glasba, ki jo izvaja armenski umetnik, ni nič novega, čeprav jo imenuje avantgardni folk; je le zmes orientalske glasbe in fusiona. Tunçboyaciyana bistveno loči od drugih podobnih ustvarjalcev čutno podajanje. Zanj glasba ni le umetnost zvoka, temveč je vez med različnimi kulturami, različnimi ljudstvi, različnimi jeziki.

Na koncertu, ki je na žalost trajal »le« polni dve uri, smo prisluhnili atmosferski glasbi s prepletanjem Artove govorice zlogov (Ustvaril sem lastno govorico, univerzalni jezik zlogov, ki se ujemajo z mojo glasbo), ki se je razlegala po omamljeni publiki. Koncert je bil nepozaben, in ko bi bilo le mogoče, bi na koncu z užitkom pritisnili na gumb »repeat«.

Anastasia Purič