Letnik: 2000 | Številka: 4 | Avtor/ica: LukaZ - The Destroyer

GUAPO, CIRKUS KLAUTSKY

Kud Franceta Prešerna, Ljubljana, 22. 3. 2000

Slovenija je že tretjič gostila britansko glasbeno podtalno gverilo, opozicijo prevladujoči otoški sredinski indie pop produkciji, tokrat v podobi zasedbe Guapo, ki se dodobra zaveda britanske identitete, vendar jo v glasbi uspešno prekriva s številnimi kulturnimi vzorci, zbranimi širom po svetu. V njihovi glasbi ne boste zasledili britanske samovšečne arogance, temveč multikulturnost in miselnost, ki jim odpira vrata v globalno improvizatorsko srenjo.

Kot predskupina se je tokrat predstavila mlada ljubljanska zasedba Cirkus Klautsky, ki se v glasbenem izrazu napaja predvsem iz zapuščine funka. Petčlanska zasedba mladih glasbenikov ustvarja v glasbenem polju, ki so ga izoblikovali Maceo Parker, Jimmy Hendrix in randb ter soulovske zasedbe založbe Motown. Na odru deluje zasedba dovolj prepričljivo, predvsem s prevladujočim basom in za slovenske razmere dovolj dobrim pevcem. Ti so bili trn v peti trendu funka na začetku devetdesetih v Sloveniji. V nasprotju s tedaj prevladujočimi bendi, recimo K.U.T. Gas, Funk You, Skunk Funk, se zasedba izrecno posveča lastnemu materialu, in ne že razvodenelim funkovskim klasikam; to je nadvse pohvalno. Za boljši groove jim manjka predvsem močnejši saksofon. Navkljub nastopu, ki obeta, ne morem mimo opazke, da je šlo za malce ponesrečeno izbiro nastopajočih, kajti lahkotni funk rock ni pravšen uvod v hrupno polje glasbenega avanturizma skupine Guapo, ki se je na prvem obisku z izdelkom Towers Open Fire predstavila kot izrazito hrupna zasedba, katere namen je predvsem razdiranje osnovnih godbenih form. Kitarski noise so nadgrajevali tudi z rabo samplinga ter gramofonov. Vendar je skupina slogovno in zvočno v nenehnem razvoju, v evoluciji. To je bilo slišno že na albumu Hirohito, kjer se je takratni duet prvič združil s freejazzovsko saksofonistko Caroline Kraabel, ki je skupino dokončno popeljala na pot svobodne improvizacije. S tem triom so nastopili tudi na sredinem koncertu, ki je potekal med turnejo po Sloveniji, Hrvaški in Bosni, na krilih zadnje, popolnoma improvizirane plošče Death Seed, posnete skupaj z Ruins in Shock Exchange.

Nastop se je začel z desetminutnim uvodnim delom bobna in basa, osnovnega jedra skupine, basista Matta Thompsona in bobnarja Dava Smitha; ponesel nas je po izrazu preteklega ustvarjalnega obdobja dekonstrukcije in rekonstrukcije rocka, ki so ga nekateri poimenovali kar antirock. Proti koncu skladbe se jima je počasi pridružila saksofonistka Caroline Kraabel, nekdanja učenka improvizacijskega saksofonskega veterana Evana Parkerja, in ponesla nastop v poigravanja med kompozicijo in improvizacijo. Dobil sem občutek, da je Caroline tista močnejša stran improvizatorskega početja skupine, medtem ko sta fanta še rahlo plašna in se zanašata predvsem na obrazce. Kljub začetnim težavam z zvokom so nas takoj popeljali v avanturizem, slišali smo gradivo, ki ni na nobenem izmed njihovih albumom, razen skladb Maoist vs. Taoists in Golden Fist Of Hirohito z albuma Hirohito; slednji vključujeta tudi sample, ki jih je tokrat Matt spuščal kar iz CD playerja, predstavljata pa predvsem del ustvarjanja skupine, ki se zanaša na kompozicijo.

Druge skladbe so svobodna improvizacija, v kateri prevladuje saksofon nad hrupnimi izpadi ritem sekcije, ki secira in maliči ritem. Basovska kitara ne igra vloge ritma, pač pa procesirana skozi kitarske efekte povzroča hrupno razširjanje zvoka; vzorci se napajajo pri ameriški kitarski noise tradiciji, improvizaciji, math rocku in novejši japonski godbi, recimo pri Ruins. Caroline igra altovski in baritonski saksofon, uporablja feedback, včasih igra kar oba saksofona hkrati, v maniri Rolanda Kirka. To smo lahko slišali pri makedonsko obarvanem komadu Albania, ki hkrati nakazuje tudi tipično freejazzovsko improvizacijsko kritično družbenopolitično ideologijo. Mnogim, ki so se udeležili prejšnjih noiserskih koncertnih izpadov Guapo, koncert ni bil všeč, sam pa menim, da gre skupina v razvoju dalje, morda rahlo bojazljivo, vendar pa se ne boji spuščati v avanturizem in raziskovanje godbenih form.

LukaZ - The Destroyer