Letnik: 2000 | Številka: 5 | Avtor/ica: Rok Jurič
Akosh Szelevenyi Unit
Nobena füčka tak nea füčka kak mòja füčka füčka
Svojega lokalnega rodu nisem nikoli skrival, še več – ko so me vprašali, od kod sem, nisem povedal le, da sem Štajerec, temveč tudi, da je mama Prlek, oče pa Lükar. Ker so me običajno spraševali Srednjeslovenci, ki jim je neznana celo razlika med Prlekijo in Prekmurjem, ne le med Prlekijo in Lükarijo, je sledil kratek kurz nekoč osnovnošolskega predmeta Svet pred domačim pragom.
Ko pa se je pri nas začela evforija s Kreslinom in Beltinško bando, se je poznavanje severovzhodne Slovenije in njene glasbe izboljšalo. To poznavanje panonskega kulturnega in predvsem glasbenega prostorja se bo s koncertom madžarskega saksofonista Akosha Szelevenyija še raztegnilo.
Akosh je namreč madžarski saksofonist, ki sicer že skoraj petnajst let živi v Franciji, v Parizu. Ob vsem radoživem francoskem jazzovskem in parajazzovskem dogajanju bi bilo nadvse nenavadno, ko ga ne bi potegnilo vase in amalgamiralo njegovih panonskih korenin. Te so seveda jasne in slišne, to zagotavljajo tudi tri zadnje cedejke, ki jih je Akosh posnel pri založbi Barclay v letu 1998. Kako tudi ne, saj je najkrhkejše obdobje življenja, otroštvo, preživel na Madžarskem, v Debrecenu, kjer se je rodil dve leti pred študentskimi nemiri. Popolnoma jasno je, da te rodna pokrajina, njeni vetrovi in svetlobe, vonji in okusi, melosi, ritmi, razpotegnjene melodije in plesi spremljajo, kamorkoli že greš. To se ti vtisne v podzavest, pa naj ti rdeči režim s kratkimi, a ostrimi sapami še tako kodra lase in tisto, kar je pod njimi. O Akoshu pišejo kot o človeku Svobode, ki ne bi zmogel biti zaklenjen le v eno, od države narekovano miselnost, ki ne bi mogel zatajiti resnice ... Skratka: Pomladnik. Zato je leta 1986, po dvajsetih letih v rodnem Debrecenu in študiju na budapeštanskem konservatoriju, zbral pogum in odšel na slepo v Pariz. Iskat korenine tistega, s čimer si je v rodni deželi širokega obzorja, a s plašnicami oblasti, na črno širil glasbeno obzorje – odšel je iskat jazz, kakor ga je poznal s plošč Ornetta, Coltrana, Archieja Sheppa, Deweyja Redmana, Alberta Aylerja, Dona Cherryja, ki si jih je vrtel doma, v temi in bolj na tiho. S seboj je vzel saksofone, klarinete, fagot, blokflavto, kup madžarske etnoglasbene ropotije in seveda neizmerno pripadnost ravni Panoniji v srcu – njeni glasbi, njeni duši, njenim ljudem.
V Parizu mu sprva seveda ni šlo lahko, a počasi se je že uveljavil, spoznal Steva Pottsa, Steva Grossmana in Steva Lacyja (sami Stevi!) ter med tisto pariško sceno, ki je že zajadrala na prvih valovih francoskega novega jazza s Sclavisom na čelu, širil neskončno hrepenenje po panonski ravnici, slišno v skoraj vsaki njegovi skladbi in nemalokaterem solu. A njegovo poslušanje naštetih glasbenikov in izkušnje iz igranja z mojstri, kot je Steve Lacy, so godbam dodali ostrino sodobnosti, ki prekinja panonsko brezčasnost. Akosh zna biti nadvse oster, odrezav, brezpriziven, a v globini je še zmeraj tista ravna, melanholična ravninska duša, zaradi katere toliko njegovih sonarodnjakov dvigne roko nadse. Tako mu je leta 1991 uspelo ustanoviti lastno skupino, s katero je posnel prva albuma: Pannonia (1992) in Asile (1994). A do končnega preboja na vsega prenažrte evropske odre je moral še malo počakati – do druge polovice devetdesetih, ko se začne njegovo prijateljevanje z Bertrandom Cantatom, pevcem francoske rockovske skupine Noir Desir. Akosh ga fascinira in kot gost nastopi na plošči Noir Desir 666 667 Club. Sledi turneja Noir Desir po večini francoskih klubov, kjer so predskupina Noirjem prav Akosh s skupino, Akosh S. Unit. Yes. Zid nepoznavanja je padel. Akosh se prebija do zmeraj večjih odrov, celo do uglednih novojazzovskih festivalov, kot je Saalfelden. Roko na srce – tako svežega koncerta, kot ga je Akosh predstavil takrat, v Saalfeldnu že dolgo ni bilo. Akosh je sedaj zvezda, ki je vstopila v zenit. Brez njega ne bo moč pisati zgodovine novodobnega evropskega jazza. In zato tudi prihaja na Drugo godbo, ki žal morda prav s tem koncertom najverjetneje končuje poslanstvo predstavljanja jazzovskih godb na festivalu. Tudi Drugo godbo meceni merijo z enakimi metri kot mnogo bolj dobičkonosne turbopop folk izvajalce. To bi bilo še razumljivo, če se ne bi prav na jazzovskih in parajazzovskih koncertih zbiral znaten del politične scene, ki je imela še do nedavnega v rokah nož proračunske pogače.
Glasba Akosha S., kot jo poznamo s koncertov in treh zadnjih cedejk (Imafa (Barclay, 1998), Omeko (Barclay, 1998), Eletter (Barclay, 1999)), je samosvoja. Res je v njej slišati neupogljivi žar francoskega novodobnega jazza, ki so ga ustoličili Louis Sclavis in lyonska ter pariška šola, a to je le del glasbene tapiserije. Ta je v veliki meri stkana iz rodne panonske glasbe, ki nadvse slikovito riše v ušesa tiste melanholične, nizke griče sredi panonske ravnice, ki ji ni videti konca. Dolge, enostavne linije, ki se z majhnimi alteracijami ponavljajo v nedogled, a so zaradi pogosto počasnejši ritmov povsem drugačne od nam bližjega minimalizma, kot ga poznamo od Reicha, Glassa in Raileyja. Pogosto mu za te razpotegnjene zvočne pejsaže služijo godala, ki jih, zanimivo, igrata Irec Joe Doherty (violina) in Francoz Bernard Malandin (kontrabas). Sam pa - ali jih obvije s katero od panonskih frul ali pa na tej brezčasni, v mistično zamaknjenost vabeči te osnovi solira s tenorjem, redkeje s sopranom, v skrajno novodobni francoski jazzovski maniri. Godba, ki presega geografske meje, še bolj pa kulturne. Vendar so zmožni v skladbah, ki so običajno večstavčne in zatorej dolge, vžgati tudi kako po domače, na katero bi se dalo skoraj že plesati, saj je bil ples v panonski nižini ob petju včasih zelo pomembno razvedrilo in ventil. V ta namen je na zadnji cedejki vključil še dva Madžara, specialista za ciganske godbe: basista Roberta Benka (igral je z Mihailom Dreschem) in violinista Petra Erija (igral je kot solist z Muzsikas). Že omenjene dolge skladbe pa s ponavljanjem osnovnih obrazcev nikoli ne zapadejo v nategovanje poslušalčevega časa, saj s premišljenim stopnjevanjem energije v glasbi skoraj zagotovo vsakega poslušalca na koncu pripeljejo v stanje, ko z užitkom reče: “Še!” Verjamem, da bo tako tudi na koncertu v ljubljanskih Križankah, kamor Akosh S. Unit prihajajo 5. junija na Drugo godbo.
Rok Jurič