Arto Lindsay

Newyorški Brazilec ali brazilski Newyorčan

Črnska ritem sekcija, brazilski kitarist, japonski mojster semplerja ter nežni belopolti pevec v ospredju - Arto Lindsay Band. Skupina deluje ritmično usklajeno, vsi nastavki sovpadajo v celoto. Dokler ... Arto je bil v New Yorku najprej dejaven v krogu tako imenovane no wave scene, kasneje se je vključil v novojazzovsko down town dogajanje, petja pa se je učil s plošč starega brazilskega popa. Zato njegova kitara še vedno izpada iz sistema, rezko reže mimo utečenih prijemov, krhka artikulacija glasu pa poudarja nasprotja ...

Skupina, vajena klubskih nastopov in celo karnevalskega razpoloženja, se pred sedečim občinstvom ne počuti dobro. Nastop se začne kot neobvezna vaja. Vsak je zatopljen v svoj instrument, le Arto je sproščen, z lastno radoživostjo poskuša prenesti razpoloženja na poslušalce in kolege na odru. Po nekaj pesmih uspe. Skupina se ogreje, hitroprsti basist Melvin Gibbs se začne pozibavati, prav tako vstane Takome Nakamura, le Vinicious Cantuaria daje prednost natančnim prijemom na kitari. Arto “down town” Lindsay je njegovo nasprotje. Naključno prijeti akordi ostro režejo v nežno tkivo brazilskih ritmov. Ko Takome vzame v roke trobento, se šele prav razpustijo. Pričakovanja vsakogar pustijo daleč zadaj, Arto pa gre naprej. Ironično povzame ritem sambe, ga prevede celo v reggae. Če lahko kitarski izpadi zmotijo, je natančen pri petju. Arto “Bahia” Lindsay uživa v melodijah, ob katerih je odrasel. Ne zdrsne ravno v karnevalsko veseljačenje, a se ga dotakne od zunaj. Kot se ga lahko dotakne Američan, ki je odrasel v severnem delu Brazilije in dozorel v New Yorku. Zato je celo v dodatku za občinstvo hudomušen, igra po svojih pravilih. Simply Are in Mulata Fuzarqueira le počasi dobivata razpoznavno podobo s plošče, kot da bi Arto čakal, kdaj jih bo občinstvo prepoznalo. Ko jih, se nastop sklene v zadovoljstvo vseh.

Arto nerad govori o sebi. Čeprav je bil tisti večer, 8. aprila, pred koncertom dobro razpoložen. Raje govori o glasbi, ob kateri je odraščal, v kateri najde marsikak pomen. Preden odgovori, vsako vprašanje dobro pretehta. Zato je toliko bolj natančen, a še vedno poln humornih prebliskov; pospremi jih z nasmehom, ki ga razume samo on.

Kakšna je razlika v odzivih občinstva v Evropi in Ameriki?

Vse je odvisno od posameznega prostora, od mesta. Včasih je občinstvo brezbrižno, morda ne dobijo tistega, kar so pričakovali, in ob koncu takoj odidejo. Takrat jih zasovražim, ha, ha ... Občinstvo je povsod različno. Ni nobenega splošnega pravila za Evropo ali Ameriko. V Italiji imamo izvrstno občinstvo, prav tako ponekod v Nemčiji, včasih v Londonu. Ampak brazilsko občinstvo je nekaj posebnega. Tam sicer ne igram prav pogosto, ampak Brazilci so neverjetni. Nikjer drugje ne doživiš kaj takega. Tamkajšnji karneval je priložnost, da zaigraš tisočem ljudem, ki jim je ta glasba v krvi.

Kaj pa New York?

Tam je težavno občinstvo, ampak je ... čudovito.

Začel si v skupini DNA konec sedemdesetih let, pomagal Golden Palominos, ampak šele v Ambitious Lovers si začel vključevati brazilske vplive. Zakaj tako pozno, ker si le odraščal v Braziliji?

Mislim, da veliko eksperimentalnih impulzov v DNA črpa iz brazilske pop glasbe, ki je v veliki meri eksperimentalna. Tropicalista je bila zelo eksperimentalna, celo bossa nova je bila prelom s tistim, kar se je dogajalo prej. Prelom s tradicijo. Bila je radikalna in zavestna sprememba v Braziliji. To vse je vplivalo name, še preden sem začel z glasbo. In še marsikaj drugega, ne le dogajanje v Braziliji, tudi Jimi Hendrix in Miles Davis; vsa ta glasba je bila tako zelo intenzivna. Niti se ni skladala z običajno obliko pop pesmi in je tako vodila poslušalca daleč naprej. Ni se vrtela po radiu, a je bila vendarle zelo popularna. Tako sem razmišljal, da bom postal velik, če tudi sam popeljem poslušalce daleč stran. Povezoval sem ekstatičnost z agresivnostjo. V DNA smo že imeli nekaj besedil v portugalščini in bobnarski vzorci so bili prirejeni brazilski ritmi. Tako da je bilo notri zagotovo nekaj brazilskega. Je pa res, da smo šele Ambitious Lovers zveneli tako, da so poslušalci to lahko prepoznali kot brazilsko glasbo. Ključni trenutek je prišel potem, ko sem že nekaj časa igral. Vprašal sem se, ali naj se naučim igrati kitaro ali ne. Odločil sem se, da ne, nadaljeval sem s svojo linijo, a v zameno sem začel bolje peti. Veliko sem poslušal plošče brazilskih skladateljev iz tridesetih in štiridesetih let, in poskušal posnemati te pesmi. Tako sem v resnici začel posnemati brazilsko glasbo. Najprej sem prišel na misel, da bi mešal Ala Greena in sambo, to sem tudi predlagal drugim v skupini.

Kako se počutiš sedaj, bolj Brazilec ali Newyorčan?

Sem Američan, rojen sem v Ameriki, počutim pa se oboje. Obenem pa se ne morem pretvarjati, da tudi sem oboje. Sem definitivno Newyorčan, in neke vrste Brazilec. Ali vsaj del tistega, kar se dogaja v Braziliji.

Spomnim se izjave tvojega sodelavca Viniciousa Cantuariaja, ki je dejal, da se je moral odseliti iz Brazilije, da se počuti kot Brazilec.

To je po svoje res. Posebej zanj, ker je bil močno vpleten v glasbeni posel. Drugi so določali, za koga bo pisal pesmi in s kom bo sodeloval. Torej je prevladala poslovna plat glasbe. Ko je zapustil Brazilijo, je imel razdaljo do svojega prejšnjega početja, ker se ni mogel razvijati po lastnih željah. Podobnih primerov je veliko, ne ravno takšnih, kot je Viniciousov, ampak, na primer, Jimi Hendrix je najprej uspel v Angliji, preden ga je kdo maral v New Yorku. Včasih je tako.

Na zadnjih ploščah enakovredno mešaš brazilske vplive in eksperimentalne ritme. Meniš, da je tvoja glasba subverzivna, podobno, kot je bila Tropicalia v šestdesetih letih?

Misliš zato, ker je ne moreš natanko opredeliti? Hmmm, tega me ni še nihče vprašal.

Ne mislim politično, ampak glasbeno.

Prej je subverzivna na osebni ravni, to je bila tudi zavestna odločitev. Medtem ko je kulturna subverzija morda posledica želje, da bi v glasbo vnesel nekaj, kar se zgodi po naključju. To je del mojega poslanstva, to je, kar počnem. Zanimivo, da je Caetano Veloso zadnja leta svojo glasbo imenoval vseameriška subverzivna glasba ali nekaj takega. Zato me preseneča, da si uporabil besedo subverziven. Zagotovo je moja glasba lahko tudi politično subverzivna, kot nadaljevanje tistega, kar se je že dogajalo v Braziliji. Včasih napišem in pojem sambo v angleščini, to je lahko subverzivno, ker se bossa nova poje v angleščini, ne pa samba.

Glasbeno vpletaš vse več sodobnih ritmov in s tem se še oddaljuješ ...

To je res, a to počnejo mnogi že nekaj časa in je postalo popularno po vsem svetu. Morda smo mi le zavili še malce s poti. Gre nam za to, na koliko načinov lahko plešeš na neko pesem in kakšen nov ples si izumil pri kombinaciji ritmov. Zanima nas združevanje različnih sestavin, ne le ena smer, ki bi jo olepšali z drugimi slogi. Najboljši v tem je bil Antonio Carlos Jobim že v šestdesetih letih, nihče kasneje ni bolje združeval različnih slogov v samosvojo celoto. Vem, da mu je Gilberto Gil zavidal to sposobnost, ker je tudi sam poskušal narediti nekaj takega, a ni nikoli povsem uspel.

Caetano Veloso je konec šestdesetih let pobegnil iz Brazilije, tega je sedaj več kot trideset let. Ali je danes Tropicalia končno splošno priznana?

Tropicalia je sprejeta kot del zgodovine brazilske glasbe. Danes je izgubila nekaj enkratnosti in je prej razumljena kot nadaljevanje naprednega razmišljanja v Braziliji. Začelo se je v dvajsetih letih z modernizmom, ki je zakoličil termin anthropophagy[1]. To je opisovalo brazilsko kulturo in pomeni kanibalizem. Ideja izhaja iz tega, da so Indijanci v Afriki pojedli belce in jih izbruhali v Braziliji. Združitev več kultur naj bi bila brazilska kultura. Torej so se sami definirali kot mesto mešanja in združevanja. Vse to se je nadaljevalo vse preteklo stoletje. V dvajsetih letih je nastala samba, kot posledica mešanja afriških in evropskih glasb. Natančno sociološko študijo fenomena brazilske kulture je napisal Gilberto Freyre, ki jo prav tako opisuje kot posledico mešanja različnih ras in kultur. V Združenih državah Amerike je, po mojem, zelo podobno. Le da Američani sami nikoli niso razmišljali na ta način, ampak JE tako. Torej je tropikalizem nadaljevanje te tradicije, ki se kaže v industriji zabave. Tropicalia je izredno popularna po vsem svetu. Caetano je priznan pisec pesmi, skladatelj, pevec, je pa tudi zanimiv mislec. Os Mutantes, bend, ki je deloval konec šestdesetih let, je sedaj popularen med ameriško mladino. Ti so že prepoznali resnico o sebi. Obenem Brazilija severni polobli ponuja veliko sodobnosti. Res so se brazilski vplivi vedno pojavljali v Ameriki, vse od norosti, ki jih je povzročila bossa nova, pa glasba v New Orleansu in tako naprej, ampak sedaj je drugače. Prej so bili vplivi le dodaten okus, sedaj je brazilska glasba prevzeta kot del ameriške kulture. In lahko bi razpredal o obratnih vplivih, ki se kar naprej prepletajo.

Kaj pa New York? Se tam dogaja glasba, ki bi jo lahko posebej izpostavil?

Dogaja se tako imenovana illbient scena, didžejevska scena. Smo pa pripravljeni na nekaj novega, čeprav še ne vemo, kaj naj bi bilo. Mogoče ne bo scena, večkrat se pojavijo posamezniki ali skupina, ki sama naredi velik skok v kakovosti ali kaj takega. Trenutno ni videti kakšne zares nove scene. Se pa še dogaja zelo veliko dobre glasbe, mešanja različnih slogov.

Na albumu Hyper Civilizado si prepustil lastne skladbe v didžejevsko obdelavo. Te zanimajo ti postopki ali morda elektronska plesna glasba?

Ja, rad jo poslušam. Včasih se tudi igram z elektronskimi napravami, ampak nisem ničesar ustvaril. Tudi remiksi mi ravno ne ležijo. Bolj zabavno je, da drugi naredijo remikse na tvojo glasbo. To je večinoma zabavno, včasih pa tudi zastrašujoče, ha, ha ... Naredil sem le en remiks brazilski skupini Chico Science, to je bila najbolj originalna brazilska skupina iz devetdesetih let, mešali so hip hop, celo lokalne sloge, ki so vključevali neke vrste rappanja, ter težkometalne in funky kitare. Neverjetna skupina, enkratna, niso zveneli kot mešanica vsega naštetega, ampak res nekaj novega. Žal je vodja Chico lani umrl.

Če se vrneva k tvoji glasbi, na prvih dveh samostojnih albumih, O Corpo Sutil in Mundo Civilizado, si večino pesmi napisal skupaj z različnimi avtorji, kasneje si se omejil na bližnja sodelavca v skupini.

Všeč mi je bila ideja o stalni skupini in želel sem se ji polno posvetiti. Nismo čisto prava skupina, a smo najbližje ideji skupine, ne da bi bili zares stalna skupina, ha, ha ...

Recimo, Andresa danes ni s tabo.

Ne, Andres je trenutno na Kubi. Producira glasbo francoskega prijatelja, ki tam raziskuje stare bolero napeve, pomaga pa jima kubanski aranžer. Z nami je Vinicious, ampak ni stalen član. K vam se vrača poleti s svojo skupino. A poskušamo delati skupaj, kolikor je le mogoče. To nam zaradi različnih projektov ne uspe vedno. Prihodnje leto bomo imeli v skupini novega kitarista, ker je Vinicious prezaposlen in tako naprej. Melvin ima svojo skupino, dela krasno glasbo, in poskušali bomo še letos posneti ploščo. Sodeluje veliko tolkalcev iz različnih dežel, in to bo res vznemirljivo. Tudi Andres namerava posneti ploščo z različnimi pevci. Torej se dogaja veliko stvari.

Album Prize si napisal med karnevalom v Bahiji, vendar ga ne smatram kot karnevalsko glasbo, je le preveč osebna.

Moj namen ni bil napisati karnevalske glasbe. Tako moraš pripraviti pred karnevalom, mora biti na radiu, ljudje morajo že poznati pesmi. Občasno so nekatere karnevalske pesmi zelo kompleksne, res pa je večina teh pesmi čim bolj preprostih, da si jih lahko zapomniš že po prvem poslušanju. Med karnevalom se mora zabavati na tisoče ljudi. Tudi mi smo se zabavali, to ti lahko zagotovim. Res živim v New Yorku, a nikoli ne zamudim karnevala v Bahiji in sploh preživim veliko časa v Braziliji. Na plošči Prize je le ena pesem, ki se neposredno navezuje na karneval, čeprav ni karnevalska pesem. Opisuje dogajanje od zunaj.

Prej si omenjal projekte prijateljev, kakšni pa so tvoji načrti?

Prav sedaj še nič. Vsi drugi bodo posneli plošče, preden se bom sam začel ukvarjati z načrti.

Janez Golič

[1] Pravilen zapis besede anthropophagy in imena Gilberto Freyre je po elektronski pošti prispeval Bruce Gilman, glasbeni urednik revije Brazzil.