Chicks On Speed

Novodobne bojevnice

Včasih sem bil prepričan, da se nekatere res prelomne stvari dogajajo samo v mestih, kot sta New York in London. Počasi se je prepričanje začelo vedno bolj rahljati, dokler se ni popolnoma razdrlo. Moje prepričanje v centralizirane sisteme, ki suvereno poganjajo vse vrste glasbenih inovacij, je seveda na ničti točki, tako da sedaj vse zaupanje vlagam v raztreseno lokalno samoiniciativo.

Seveda so se morale sile, ki določajo, kaj je in kaj ni na vrhu trenutnega ustvarjanja, sčasoma razseliti po vsem svetu in poiskati tiste producente, ki so zrasli do te mere, da se lahko brez sramu pokažejo svetu. Medtem ko nekateri za rast in kasneje preboj na odprto polje rabijo več časa, se drugi pojavijo skoraj hipoma. Chicks On Speed je fenomen, na katerega smo v elektronski godbi lahko samo čakali. In na koncu se je sam od sebe, povsem spontano razvil. Le dodali smo jim vodo in napadle so nas z megatonskimi bojnimi sistemi in supersoničnimi izpadi kiča.

Chicks On Speed will save us all!

In še kako resnična je ta trditev. Ampak proti čemu se borijo Chicks On Speed, pred kom nas hočejo rešiti? Predvsem in na prvem mestu nas hočejo rešiti nas samih, prav tako, kot se je njihova glasba že na začetku kariere osvobodila vseh žanrskih spon in se razlezla po vsej pretekli in polpretekli zgodovini zvočnih učinkov. Chicks On Speed nam narekujejo, naj se prepustimo prostemu toku in počnemo tisto, kar si pač tisti trenutek želimo. Prav zaradi tega je trojica idealni disidentski vzor, punkovski ideal, ki je delovanje preselil na konec devetdesetih in sočasno začel ustvarjati novo godbo za leto s tremi ničlami. Pravzaprav ni v njihovi glasbi nič novega. Večina plošč je narejena po principu recikliranja starih klišejev, remiksov in predelav klasik ter izredno kičastih komadov, ki jih je kolektivna zavest že zdavnaj izvrgla iz našega spomina pod pretvezo, da sodijo med slabe spomine. Chicks On Speed so 'bad taste', le da se pred to besedno zvezo lahko ponosno sveti pridevnik dober; so na meji slabega okusa in avantgarde, saj so do sedaj uspešno kombinirale obe skrajnosti in postale ena od najbolj nenavadnih skupin v elektronski glasbi. Kdo pravzaprav sploh so Chicks On Speed?

Ne moremo jih označiti za Bavarke, čeprav delujejo in prebivajo v Münchnu. Prihajajo iz tako različnih okolij kot njihova glasba. Skupino sestavljajo Kiki Moorse, ki je izmed trojice edina odrasla v Münchnu, Melissa Logan, ki prihaja iz New Yorka, ter Alex Murray-Leslie iz Sidneyja. Spoznale so se na umetniški šoli v bavarski prestolnici. Melissa je študirala slikarstvo, Alex oblikovanje nakita, Kiki pa je hotela postati modna oblikovalka. Čeprav so šolo zapustile predvsem iz manifestativnih razlogov, se njihovi študijski cilji v vseh pogledih uresničujejo. Chicks On Speed obvladajo vse vrste medijev, od glasbe, stripov, video arta do grafičnega oblikovanja ter oblikovanja oblek. Skupina je nekakšna celostna umetnina, ki se lahko udejanja na vseh možnih področjih, tudi če o njih nima pojma. Ta trditev potrebuje podrobnejšo razlago. Chicks On Speed v resnici sploh niso glasbenice. Niti enega komada niso naredile same, avtorski prispevek so le besedila, vokali in brezkompromisna poza, ki je verjetno temelj njihovega mini imperija.

Chix Music

Verjetno boste rekli, da tri ženske v skupini ne morejo zavzeti nobenega drugega stališča, le feminističnega. Ampak Chicks On Speed so v seštevku dokaj nevtralne, saj se v veliki meri razdajajo v vse smeri in jih obenem tudi kritično obravnavajo. Stopnja družbene kritike in ironije je precej presenetljiva. Kot smo že rekli, COS ne delajo lastne glasbe. Čeprav jih lahko mirno opišemo kot popularno skupino s potencialnim številom hitov, nam bo njihovo pravo usmeritev pokazala vrsta sodelavcev. Ti prihajajo predvsem iz münchensko-dunajske naveze. Sicer pa so zaradi precej majhnega števila založb in klubov vsi producenti povezani. Vsi sodelujejo z vsemi, glasbeni “šmoren”, ki je posledica takih poligamih razmerij, pa se počasi že spreminja v nepregleden labirint. Potrebno je precej natančno poizvedovanje, kdo dela s kom, kako je do tega prišlo in kdo je sploh dal povod za sodelovanje. Za Chicks On Speed se zdi, da je njihov proces stekel po precej naravni poti. Prvi glasbeni izdelek je bil del multimedijskega paketa, ki se je imenoval The Box Set. Vseboval je vse tipične elemente “merchandizinga” neke skupine, od priponke, posterja, majice, vinilke ter kasete I Wanna Be A DJ, na kateri so COS površno zmiksale komercialne tehno in disko hite ter se pri tem pretvarjale, da so odlične didžejke svetovnega slovesa.

Medtem so se stvari v Münchu začele premikati. Chicks so v barih vrtele glasbo in predvajale svoje video posnetke. To je kasneje preraslo v lastni klubski večer, ki je zaradi bizarnih vsebin pritegnil vse veljake, zbrane okoli bavarskega imperija založb Disco B in International DJ Gigolos. Za prvo sedempalčno vinilno ploščo COS je poskrbel Tobi Neuman, ki ostaja njihov glavni producent, sodeloval je tudi DJ Hell s priredbo elektro hita Warm Leatherette. Vinilka, izdana pri založbi Go, je imela ročno narejene ovitke, luknja na sredini vinila pa je bila prelepljena. Kdor je hotel poslušati ploščo, jo je moral najprej razdevičiti.

Go Records

COS so si svojo založbo zamislile kot ekskluzivno ustanovo, ki izdaja samo sedempalčne vinile v nakladi 500 izvodov. Zaradi povpraševanja je ta številka narasla na 1000, pri tem so COS tudi ostale. Go je za zdaj izdala šest od predvidenih desetih plošč. Kataloške številke odštevajo, saj so COS začele pri številki deset. Zaradi povečanega zanimanja so ustanovile še založbo Stop ter najnovejšo pridobitev Chicks On Speed Records.

Druga izdaja pri Go je bilo sodelovanje z avstrijskima producentoma Gerhardom Potuznikom ter Texom Rubinowitzem. Glasba se napaja pri retrogardnem elektru iz osemdesetih, prvo sedempalčno ploščo pa spremlja še drugi del, za katerega je odgovoren angleški elektro freak Ed Dmx. Tokrat se ni obdal s tehnologijo, ampak je čisto preprosto ubral nasprotno pot kot drugi producenti. Naredil je metal verzije klasik, kot sta Home Computer in Planet Rock. Z Gerhardom Potuznikom se je sodelovanje potegnilo še dalje. Chicks so z njim naredile priredbo pesmi FSK (Freiwillige Selbstkontrolle), skupine Camper Van Beethoven, ki se je tokrat imenovala Euro Trash Girl. Kot sodelavci so sledili še Patrick Pulsinger, Christopher Just, Ted Gaier (Die Goldene Zitronen), Mense Reents (Ego Express), Hans Platzgumer, Florian Hecker ter Barbara Morgenstern (Malaria). Seveda so COS začele tudi vračati usluge, tako da jih lahko kot gostujoče pevke in svetovalke pri produkciji zasledite na ploščah Chrisa Corde, DJ Hella, Davida Carette, DMC Crew in Goldene Zitronen. Pri založbi Go sta za bližnjo prihodnost napovedani še dve sedempalčni izdaji, ki bosta prav tako izzvali dober okus in glasbeno strpnost poslušalstva. Prva bo vsebovala serijo priredb komadov, ki so jih originalno naredili The B 52's, druga pa je sodelovanje z angleškimi digitalnimi radikalci V/VM. Višek in hkrati seštevek vseh dosedanjih izdaj pomenita obe plošči, ki sta izšli pri založbi COS Records. Obe se namreč dopolnjujeta, da bi dojeli celotno sliko, pa morate poslušati prvo in drugo. Prva, s kataloško številko 000, je bila mišljena kot debutantski album skupine, za sodelavca so Chicks spet izbrale Gerharda Potuznika, pridružil se mu je še en dunajski zvočni perverznež, Ramon Bauer. Dvojica je ustvarila nekakšen mixtape najvidnejših in najprodornejših komadov. The Un-Releases je tako dodatno začinjena zbirka koncertnih posnetkov, intervjujev, neobjavljenih remiksov ter obilice hrupnih vložkov. Chicks so bile ob poslušanju končnega rezultata precej šokirane, zato so se odločile izdati še čistejšo verzijo. Tako pridemo do njihovega prvega normalnega albuma COS Will Save Us All!, The Un-Releases pa je bil izdan v omejeni nakladi (1000 izvodov). Pojavil se je le pri izbranih prodajalcih, menda je bila celotna naklada razgrabljena v nekaj dneh.

Monsters

Monsters predstavlja drugi del aktivnosti skupine. Chicks se namreč ne ukvarjajo samo z glasbo. Prirejajo tudi galerijske instalacije, projekcije ter prodajne akcije po lokalnih televizijskih postajah in na stojnicah sredi mest. Monster je bila na primer razstava, ki je prikazala posebno vizijo dojemanja anomalij. Chicks so razstavile modele, ki utelešajo njihovo vizijo pošasti, za glasbeno stran dogodka pa sta poskrbela Potuznik in Bauer. Na münchenskih ulicah ter na lokalnih televizijskih postajah so Chicks organizirale prodajo osebnih predmetov. Na licitaciji so se pojavili Melissin potni list, uhani, ki jih je dobila od nekdanjega partnerja, sončna očala, ki jih je Kiki kupila na Love Parade leta 1992 ... Seveda niso ničesar prodale, zato pa je bila akcija priročen socialni eksperiment. V Kolnu so COS kot del instalacije Living nekaj dni živele v hotelski sobi, ki je bila odprta za obiskovalce. Projekt se je seveda snemal na video, ki je sedaj pomemben vizualni element koncertnih nastopov. Prav tukaj so Chicks spet paradoksalne. Ne delajo svoje glasbe, na odru ne uporabljajo instrumentov, in vendar so, po recenzijah sodeč, ena od najbolj divjih odrskih skupin. V Helsinkih na Finskem se je med njihovim nastopom precejšen del gledalcev odločil splezati na oder, kjer so se začeli slačiti. Seveda se je vse skupaj spremenilo v posebne vrste protestno manifestacijo.

Kljubovanje ustaljenemu se pokaže tudi pri oblikovanju ovitkov albumov in strani na internetu. Chicks so se na tem področju precej približale Tini Frank, ki je oblikovala naslovnice za založbe Mego, Disco B, Breakin' Records, za seboj pa imajo že lepo vrsto sodelovanj. Njihovi nizkoproračunski kolaži, ki spominjajo na punkovske “cut-up” izdelke, krasijo dela Gerhada Potuznika ter trojice Christian Fennesz/Jim O'Rourke/Peter Rehberg. Seveda so Chicks oblikovale naslovnice lastnih plošč, čeprav so bili dobrodošli tudi ustvarjalni prispevki gostujočih glasbenikov.

Glamour Girl

Chicks On Speed so na tisti točki, kjer se križajo fina umetnost, fetišizem, grafično oblikovanje, institucija rock'n'rolla, avantgarda, performance, politika, feminizem, elektronika, tehno in potrošništvo. So skrajno in radikalno neavtentične. Obenem pa utelešajo estetiko DIY (do it yourself), saj se vseh projektov lotevajo na svoj specifičen način in z minimalnimi sredstvi. Rezultat je pač takšen, kakršen je. Če vam je všeč, ga lahko sprejmete za svojega, v nasprotnem primeru ga lahko zavržete. Chicks On Speed se zaradi tega ne bodo preveč “sekirale” in tolkle po glavah. Glavna naloga je nenehno proizvajanje kreativnih presežkov in izdelkov popularnega značaja. Glasbeni sodelavci sicer prihajajo iz levega roba elektronske glasbe, vendar v sodelovanju s Chicks odkrijejo popolnoma nove razsežnosti, ki se jih do sedaj niso zavedali. Rezultat je kot vedno kompromis. Sedaj ga morate skleniti le še vi. Chicks vas čakajo – don't believe the hype!!!

Jure Matičič