Urbana črnina

Črna koalicija

Beseda koalicija iz naslova današnje Urbane črnine ne napoveduje prijetnega branja, a beri naprej in videl, videla boš, da se motiš. Tudi črni muzikanti imajo namreč svojo koalicijo - in o tej urbani črni koaliciji, ne pa o podalpskih ruralijah, teče beseda.

Začnimo spet pri osnovah: rap muzika je v osnovi doma tam, kjer ni privilegijev, kjer je beda, kjer je visoka stopnja brezposelnosti, kjer so zanič in prenapolnjene šole, kjer se nimaš kam dati ... torej tam, kjer ne živijo doktorji, pravniki, učitelji, podjetniki (razen dope dealerjev), lastniki barov in trgovin, arhitekti, direktorji in drugi ljudje s kolikor toliko spodobnimi poklici. Rap je torej sosed snažilk, priložnostnih pomivalcev posode, vratarjev, brezposelnih, železničarjev ... torej vseh tistih, ki si s plačo ne morejo privoščiti življenja v ameriškem snu: v predmestni hišici s privozom in zeleno travco (kakršno smo spoznali v filmu American Beauty). Povzemimo: rap je nastal in še vedno v pretežni meri domuje v betonskih čebelnjaških soseskah, kjer je kvaliteta življenja v čistem podu. E, in če si ti zdaj doma v taki soseski, je popolnoma jasno, da ne verjameš nikomur, ki ti govori o tem, da je življenje pa čisto v redu, ker vsak dan, vsako uro in vsako minuto vidiš, da sploh ni v redu. Sčasoma to neverjetje sistemskemu govorjenju preraste v »attitude«, v globalen odnos do sveta. Ne verjameš nikomur več, razen sebi in tistim, s katerimi te veže ulica in ki mislijo prav tako, kot misliš ti.

Nadaljujmo zgodbo: kot mulc iz geta si kreativen in kreativnost kanaliziraš v umetniško obliko, ki je mulcem iz geta najbližja, v hip hop. Tako postaneš rapper in najprej mečeš rime za frende, tako bolj za šalo kot zares. Ko iz več ust dobiš namig, da ti gre kar dobro in da si v bistvu zelo nadarjen rapper, začneš sanjati o tem, da bi naredil kariero kot rapper - v košarki si bolj slab, šolsko znanje, ki ga dobivaš, je še slabše, z dilanjem se nočeš ukvarjati in rap ter show biznis te tako edina lahko potegneta iz bednega geta. Pravzaprav imaš srečo, da nisi rocker, ker bi moral v tem primeru zbrati še dva ali tri somišljenike, s katerimi bi osnoval bend, poleg tega pa bi zmetal še goro keša (ki ga seveda nimaš) za opremo. Če si rapper, je produciranje muzike veliko cenejše (še posebej, če si MC, in ne producent ali džokej), zato lahko dokaj hitro prideš do prvega uporabnega demo posnetka. S tem se potem odpraviš na dolgo pot po založniških hišah, iščeš botre in podpornike ter se skušaš pojavljati na kar se le da velikem številu free-style tekmovanj, kličeš na radijske oddaje in rappaš v eter, skratka, narediti se moraš čim bolj opaznega.

No in recimo, recimo, da si eden od redkih srečnežev, ki jim uspe. Opazijo te AandR menedžerji, ki pri založbah skrbijo za program, in te povabijo na razgovor, omenijo pa celo možnost podpisa pogodbe. Vav! Zavrti se ti v glavi, v očeh se ti zalesketajo dolarski simboli, skozi glavo pa ti brzijo posnetki iz rappovskih spotov z range roverji in merčkoti, in bejbami in zlatimi verigami. Zdaj greš torej na sestanek s pravniškimi »ljigavci« založbe. Pri tem seveda ne pomisliš, da založba ni humanitarna institucija, ki sponzorira mlade nadarjene umetnike, ampak podjetje, ki ima lastnike; ti zahtevajo profit, ki mora biti vedno večji, v nasprotnem primeru letijo glave prav tistih fantov, s katerimi imaš sestanek. Pravniški fantje se bodo torej trudili za profit, ki ga lahko potegnejo samo iz tebe: oni so hodili na Harvard, ti pa v podpovprečno osnovno in nekaj let v srednjo šolo, oni so sklenili že veliko snemalnih pogodb, tebi pa je to prva, oni imajo denar, ki ga ti potrebuješ, oni so močnejši, saj lahko kadarkoli najdejo rapperja s ceste, zate pa je to mogoče zadnji razgovor. Koga boš torej vzel s sabo na sestanek? Logičen odgovor bi bil, da kakšnega pravnika, a pazi: si brez denarja in doma si iz geta, se pravi, da v najboljšem primeru dobiš nategunskega odvetnika, ki bo skušal čimveč pogodbenega denarja prekanalizirati na svoj račun. Ostanejo ti še prijatelji, ki se na pravne zvijače spoznajo toliko kot ti, torej less than zero. Na tem mestu je tvoje zgodbe konec: si v slepi ulici, in prav verjetno je, da boš ostal brez deala (če boš trmasto gonil svoje) ali pa bo deal zate zelo slab (če bodo harvardski pobje dobro opravili svoj posel, v kar ne gre dvomiti). Tretja pot je možna le, če veš, kaj je Rap Coalition. Torej beri naprej!

Zgodb, kot je opisana, je seveda veliko, slabih dealov v hip hopu pa še več. Eden najbolj naivnih v špilu je bil Snoop Doggy Dogg, ki je za Death Row snemal kar brez pogodbe, njegova menedžerka pa je bila žena šefa založbe, Suga Knighta. Snoop je sicer dobival avte in ure in nakit in travo in obleke in stanovanje, a nikoli nobenega denarja. Ko je hotel zapustiti Death Row, je izvedel, da je nekoč mimogrede podpisal pogodbo, ki ga na založbo veže še za sedem albumov, vse avtorske pravice pa so last založbe. Na srečo je pogodbo od Death Rowa odkupila založba No Limit, Snoop pa je medtem najel dovolj dobre odvetnike, da so pogodbe spravili v red. A če jih ne bi imel, bi bilo najpametneje, da bi se obrnil na Rap Coalition.

Razjasnimo že enkrat, kaj je s to koalicijo. Wendy Day, mlada pravnica s specializacijo v avtorskem pravu, je marca leta 1992 ustanovila neprofitno pravno pisarno, ki se je ukvarjala izključno s položajem mladih črnih rapperjev v kolesju glasbene industrije. Od takrat do danes je Rap Coalition s svojimi dejavnostmi pomagal že tisočim rapperjem, producentom in didžejem. Rap Coalition redno organizira seminarje na temo avtorskega prava, pa o tem, kako naj si začetniki v svetu show businessa organizirajo finančno poslovanje, svetuje pri izbiri pravnih zastopnikov, brezplačno ponuja tudi pravno svetovanje. Da je Wendy Day silno produktivna in uspešna pravnica, dokazujejo njeni rezultati. Prvi odmeven uspeh je bila razveljavitev neugodne pogodbe Erica B-ja in Rakima z založbo 4th and Broadway, nadaljevala pa je pri pogajanjih manjših, neodvisnih založb z velikim distribucijskimi hišami. Plod njenega dela je Eminemova pogodba z Aftermath/Interscop, pa pogodba jamajškega ragga mojstra Beenieja Mana z Virgin, za založbo Mastra P-ja No Limit je pripravila distribucijski posel z založbo Priority, pogodbo, ki jo je za Twista sklenila z Atlantic, pa sta Source in Rap Pages razglasila za »najboljši deal v zgodovini črne glasbe«.

A Rap Coalition je vsaj toliko kot zaradi skrbi za pogodbe pomembna zaradi izobraževanja in podpore, ki jo nudi bodočim rapperjem. Poleg že omenjenih predavanj se je organizacija začela resno ukvarjati z načrtovanjem in ustanavljanjem pokojninskih skladov ter zdravstvenih zavarovalnih paketov za hip hop artiste. Slava in popularnost – z njima pa zaslužek – sta namreč hitro pokvarljivi dobrini, zato se pri Rap Coalition trudijo, da pobje in dekleta zasluženega denarja ne bi po nepotrebnem sfrčkali, ampak da bi ga pametno investirali za sušna leta, ki prej ko slej pridejo. Pomembna stvar v samem konceptu Rap Coalition je, da omogoča srečanje neuveljavljenih izvajalcev s starimi in pretkanimi mački. V svetovalnem odboru Rap Coalition namreč sedijo uveljavljeni rapperji, kot so Chuck D, Vinnie (Naughty By Nature), Keith Murray, Gipp (Goodie Mob), Sticky Fingaz (Onyx), Too Short, Ras Kass, Killah Priest, DJ Evil Dee (Black Moon), Freddie Foxxx ..., član prvega svetovalnega odbora pa je bil tudi pokojni superstar 2Pac. Ker je dejavnost Rap koalicije vedno bolj obsežna (pred kratkim so pognali podjetje za management Visionary Management), je poleg centrale v New Yorku organizacija odprla še svetovalne pisarne v Chicagu, Atlanti, Houstonu in Los Angelesu, torej v vseh mestih, ki veljajo za kreativna in poslovna središča hip hop kulture.

Rap pač že nekaj časa ni več samo stvar entuziastičnega rimanja v lokalnih klubih in vrtenja plošč na mikro partijih. Denar, ki ga v ZDA obrača hip hop muzika, je že presegel tistega, ki ga vrtijo rockerji, tako da so tudi poslovni interesi vedno bolj usmerjeni v ta pol popularnoglasbene kulture. Hip hop artisti so že po definiciji slabše izobraženi in tako tudi slabše pripravljeni za vstop v poslovno mašinerijo. Rap Coalition je nedvomno organizacija, ki ji gre zaupati, in samo upamo lahko, da bo sklenila čim več poštenih dealov in tako zagotovila, da bodo denar, ki ga plačujemo za plošče, dobivali tisti, ki jim ga feni v osnovi namenjamo. Pri povprečni pogodbi, ki jo ima rapper dandanes z založbo, je namreč tako, da dobi solo artist od prodane plošče manj kot dolar, založba pa dobre tri.

Napo-Lee-Tano

(Besedilo se v veliki meri veže na razmere v Ameriki, čeprav je vzorec z večjimi ali manjšimi spremembami moč aplicirati tudi na druga urbana okolja.)