Death In Vegas

Elektrificirani psihedelični gospel

Poskusov združitve elektronike z rockom je bilo že ničkoliko, velik del je z leti postajal že prav banalno predvidljiv. Zadnji album londonske skupine Death In Vegas, The Contino Sessions, posnet v studiu The Contino Rooms, je zelo inteligenten primer tega, kako narediti hommage glasbenim vzorom: postaviš jih v kontekst glasbe, ki je zaradi zgodovine sodelujočih navdahnjen z retro indie atmosfero, obenem pa popolnoma prežet z distorzirano urbanostjo elektronike. Zaradi zamolkle, zlovešče dubovske atmosfere, ki preveva album The Contino Sessions in albuma Mezzanine bristolskih Massive Attack ter XTRMNTR škotske skupine Primal Scream, nanje lahko gledamo kot na nekakšno trilogijo treh samostojnih podob mračne fuzije elektra in rocka.

Razlika med njimi in večino drugih skupin z istimi glasbenimi amibicijami je v strukturi pesmi; Death In Vegas in omenjeni skupini se po načinu pisanja zelo naslanjajo na jazz in psihedelijo: namesto da bi elektronske delce stlačili med masam prijazne udarne refrene, ki omogočijo za rock tipično sprostitev napetosti, Death In Vegas gradijo platoje napetosti od začetka do konca pesmi ter jih preobračajo in razgrajujejo, kolikor in dokler jih je volja. “Danes slišim toliko povprečne, instantne glasbe, a to me ne spravlja v depresijo –pripravi me do tega, da grem v studio in pišem svojo glasbo. Vanjo vnašam elemente krautrocka, denimo kakšnih Can ali Neu!, kitarskega rocka, psihedelije šestdesetih, acid house, dub, soul ... obvezno vpletene v repetitiven ritem,”[1] pravi Richard Fearless, idejni vodja skupine Death in Vegas.

Zanimivo je, da je elektronika, ko je razbila tradicionalno strukturo rockovske pesmi tipa kitica-refren-kitica, pri tem povlekla na plan indie psihedelični rock, s katerim so v osemdesetih in v začetku devetdesetih “harali” My Bloody Valentine, Spacemen 3, Mercury Rev, The Jesus And Mary Chain, partnerji v zločinu Primal Scream ter kopica drugih. Po nekajletni evforiji jih je večina ali omilila zvok, poiskala novo formo ali pa nekako poniknila z glasbene scene – z glasbo so se sicer ukvarjali še naprej, a v ozadju glasbenega dogajanja. Ob koncu devetdesetih so se naenkrat znašli v centru pozornosti, ker se je za njihovo sodelovanje začela skoraj tepsti nova generacija glasbenih raziskovalcev – prav tista generacija, ki je v osemdesetih “tripala” na glasbo omenjenih skupin, pa še kakšnih Suicide, Velvet Underground iz obdobja White Light/White Heat in Stooges. Ni lepšega kot iz pozabe potegniti glasbenika, ki te je pripravil do tega, da si sploh začel razmišljati o igranju glasbe.

Death In Vegas so se po prvencu Dead Elvis iz leta 1997, ki je prinašal eklektično mešanico glasbenih stilov, popolnoma prenovili. Reggae je popolnoma izginil, big beat pa je mutiral v najbolj zatemnjeno pojavno obliko. Richard Fearless (sicer grafični oblikovalec, slikar in dolgoletni didžej v londonskem klubu Heavenly Social) se je poslovil od partnerja Steva Hellierja in ga zamenjal s Timom Holmesom. Na koncertih, ki potekajo v skoraj popolni temi, obogateni z video posnetki korakajočih vojakov, se Death In Vegas prelevijo v kar dvanajstčlansko zasedbo, ki suvereno gode hipnotizirani publiki.

Mrakobnost je popolnoma namerna – Death In Vegas verjameta, da dobra glasba ne bi smela biti (ali vsaj ne v tolikšni meri) poligon za izražanje brezskrbnih, utopičnih občutkov sreče. Menita, da so prav nevarne draži temne plati življenja tiste, ki tvorijo najbolj občuteno in iskreno umetnost. “Nič ni narobe z občutenjem sreče v glasbi, vendar je to občutenje zgolj površinsko, nobene globine ne najdeš v njem. Precej več moči in domišljije je potrebno, da ustvariš žalosten, a vélik album. V občutku žalosti je pravzaprav nekaj lepega – v njem lahko najdemo vzporednico med žalostjo in evforijo. Ko si kdaj malce žalosten, te prime, da bi še potenciral to žalost, se malce “namakal” v melanholiji. S tem ne mislim razmišljanj o smrti in družinskih problemih. Ali darkerjih!”

Na albumu The Contino Sessions se pesmi z gostujočimi glasovi odlično stapljajo in izmenjujejo z instrumentalnimi: glasovi album kot celoto nekako ozemljujejo pred ambientalnimi prostranstvi, ki jih odpira sama glasba. Najbolj presenetljiva stvar pri tem je, da Death In Vegas gostom znajo pripraviti takšna glasbena tla, da glasovno zvenijo točno tako kot od njih pričakujemo. Posamezen vokal pesmi namreč doda težo glasbene zgodovine vokalista; jo opredeli kot nekakšen žanr per se.

Uvodna pesem Dirge se začne s komaj slišnim kitarskim brenkanjem, se razvije v pravi orkestralni feedback tornado, prek katerega plava porcelanasto krhki glas Dot Allison. Dirge nas počasi, zapeljivo in hipnotično posrka v album, njen vrtinčasti minimalizem pa nam razkrije osnovno pravilo prenovljenih Death In Vegas: fantje so popolnoma zatopljeni v glasbena potovanja, na katera jih vabi lastna radovednost. Bolj kot klubska “vrtljivost” jih zanima raziskovanje detajlov v zavestni repetitivnosti.

Narkotična Soul Auctioneer se namesto vabljenja v vesolje in njegova prostranstva pritajeno plazi po elektrificiranem dubovsko-hiphopovskem kraljestvu. Monstruozni, valeči se basi nudijo popoln soundtrack za strupeno, nihilistično in že kar Dylanovsko lenobno petje Bobbyja Gillespieja, vodje Primal Scream - nedvomno vélike inspiracije skupine Death In Vegas -, zato bi Soul Actioneer lahko pristal tudi na kakšnem albumu Primal Scream. “Na glasbeni sceni nihče noče biti outsider – mislim, da so Death In Vegas zato posneli dober album, ker si želijo biti prav to,” je sodelovanje z njimi pokomentiral Gillespie.

Prispevek Iggyja Popa v pesmi Aisha je seveda vzbudil največ pozornosti. Iggy se tokrat poskusi v vlogi pripovedovalca, ki ravnokar spoznani prijateljici hladnokrvno pove, da je serijski morilec. Pesem si dovoli brezskrbno rockovsko tripanje istega rifa ad infinitum, napetost ohranjajo zelo funky in zelo groovy orgle s space sampli. Vsem kitaram navkljub je ironičen podatek, da ne Richard ne Tim nista odigrala nobenih kitar ali bobnov – njuna vloga je vloga programerjev, remiksarjev in producentov, ki studijske glasbenike uporabljata le kot posebno vrsto glasbil, ki jima omogočijo uresničiti njune glasbene zamisli.

Death in Vegas ljubita subtilna presenečenja - Aladdin Story je izlet v pozitivnost in preizkus poslušalčeve sposobnosti spopadanja z nepričakovanimi glasbenimi zasuki in zvrstmi. Sladkoben “sixties” kitarsko-orgelski pop pretrga soulovsko petje tradicionalnih verzov: “Nobody knows the trouble I've seen, nobody knows the sorrow.” Pod taktirko Dot Allison jih z gospel vokali spremlja The London Community Gospel Quire. Odlična tripijada Broken Little Sister nam postreže s tipičnim zadrogiranim šepetanjem Jima Reida iz The Jesus And The Mary Chain, z indie kitarskim brkljanjem, s feedbackom in z atmosferičnim space reverbom. Za Spacemen 3 nostalgike je tu še himnična Neptune City, s katero se potovanje sklene ali pa nas povabi na ponovno izkušnjo. Death In Vegas ustvarjajo glasbo za ljudi s širokimi avtocestami v glavah in z ljubeznijo do kakršnegakoli “tripanja”; za ljudi, ki si vzamejo čas za glasbena potovanja in detajle, predvsem pa za ljudi, ki znajo “misliti v vélikem planu.”

Helena Marko

[1] Citati so vzeti z interneta.