Letnik: 2000 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jane Weber
Gene Parsons
Otroštvo v puščavi Mojave
Založba Columbia je pred kratkim vnovič izdala še štiri albume skupine The Byrds, in sicer iz obdobja, ko je v njej delal tudi bobnar in pevec Gene Parsons. Plošče s konca kariere ene najpomembnejših ameriških rockovskih skupin šestdesetih in sedemdesetih let so ob izidu v večini naletele na same slabe ocene. Danes pa lahko s časovne oddaljenosti nanje gledamo z drugega zornega kota.
Že res, da te plošče ne zdržijo primerjave z mojstrovinami skupine The Byrds, so pa po svoje prav zanimiv dokument časa, ko je rock zašel v slepo ulico. Gene Parsons je bil v skupini The Byrds kar nekaj let, a je bil vedno nekako v senci, čeprav je imel več glasbenih talentov. Na snemanju plošče Farther Along je na primer igral kitaro, bobne, orglice, bendžo in steel kitaro. Tesno je sodeloval predvsem s Clarenceom Whitom, po odhodu iz Byrdsov pa je posnel nekaj odličnih solističnih plošč, ki jih poznavalci uvrščajo med esenco country rocka. Gene Parsons ne daje veliko intervjujev, tik pred angleško turnejo pa je le odgovoril na nekaj vprašanj ekskluzivno za revijo Muska.
Gene, kdaj si vzljubil glasbo?
Moja mama je bila resnično dobra klasična pianistka, zelo rada je imela tudi ljudsko glasbo. Dolgo sploh nisem vedel, da zna moj oče igrati na kitaro. Mislim, da sem bil že v tridesetih letih, ko je nekega dne vzel v roke kitaro in zaigral skladbo Old Man River. Rekel sem mu: »Nisem vedel, da znaš igrati na kitaro!« On pa mi je odvrnil: »Še veliko stvari ne veš o meni.«
Si že kot otrok poslušal country in bluegrass?
Ne boš verjel, vendar sem v zgodnjih letih verjetno pod vplivom mame poslušal veliko klasične glasbe. No, navdušili so me tudi številni izvajalci folka in bluegrassa. Posebno rad sem poslušal glasbenike, kot so Pete Seeger, skupina The Weavers in nepozabna Earl Scruggs in Lester Flatt, če naštejem samo tiste, ki mi najprej pridejo na misel.
Ena tvojih prvih skupin se je imenovala Nashville West. Ko poslušam njeno ploščo, se mi zdi zelo vizionarska. Vem, da je bil nad njo navdušen celo Marty Stuart. Kaj misliš o njeni pomembnosti za country rock?
Minilo je veliko časa in zelo težko ti povem, kje vidim njen pomen in morebitne vplive. Vendar nekaj vem zagotovo: tedaj nihče ni igral podobne glasbe in veliko glasbenikov in nadobudnih skupin nas je prihajalo poslušat. Clarence White je kajpak blestel s kitaro in verjamem, da je že v tem zgodnjem obdobju vplival na številne izvajalce country rocka.
Kako se spominjaš let, ki si jih preživel v skupini The Byrds?
To je bilo brez dvoma zelo pomembno obdobje v moji glasbeni karieri. Še danes se ga z veseljem spominjam. Lepo je bilo snemati in nastopati s Clarenceom Whitom in Skipom Battinom, veliko težje pa je bilo shajati z Rogerjem McGuinnom. Če sem iskren, ti lahko zaupam, da mi je bilo v velik užitek igrati z njim - mislim, da je zelo nadarjen glasbenik -, vendar nikoli nisva postala prava prijatelja.
Kako pa je bilo igrati s Clarenceom Whitom?
Clarence White je bil najbolj razburljiv kitarist, kar sem jih slišal. Ponosen sem, da sem lahko delal z njim. Za nameček je bil tudi drag in iskren prijatelj in mislim, da takšnega človeka ne bom več srečal. Clarence je bil sramežljive narave, občasno pa se je pokazal tudi v drugačni, veliko bolj ognjeviti podobi. K sreči je ta čustveni nemir učinkovito prenašal v igranje. Bil je prijazen in pošten, in ne morem ti opisati, kako zelo ga pogrešam.
Pred kratkim sem vnovič preposlušal vse tvoje albume. Mislim, da je moja najljubša plošča Gena Parsonsa tista z naslovom Kindling.
Vsak izbor je subjektiven. Vsekakor je bil to zelo zanimiv projekt in mislim, da sem bil s končnim izdelkom zadovoljen. Russ Titelman je bil čudovit producent in dober prijatelj. Imel je dober občutek za mojo glasbo in na snemanju ni skoparil z zamislimi, ki so moji glasbi dale pravo razpoloženje in zven. Na njegovo pobudo sem posnel skladbo Drunkards Dream in pred mikrofon povabil Ralpha Stanleyja. Verjetno ni treba poudarjati, da je bilo delo s Clarenceom Whitom zelo navdihujoče, poln inspiracij je bil tudi Gib Guilbeau. Snemanje albuma Kindling je bila torej zelo posrečena avantura in vesel sem, da tudi tebi ta album veliko pomeni.
Igral si tudi na zadnjih dveh albumih skupine The Flying Burrito Brothers. Kako danes gledaš na country rock?
Še vedno neskončno uživam ob dobrem country rocku, če le zadosti nekaterim mojih zahtevam. Mora biti iskren in nepokvarjen, predvsem pa mora imeti dobra countryrockovska skupina v zasedbi dobrega kitarista, še bolje, dobrega kitarista, ki igra na kitaro pedal steel. Obožujem tudi vokalne harmonije, ki jih je v countryju veliko, za moj okus pa le ne smejo biti preveč čiste in spolirane.
Menim, da so to tudi značilnosti glasbe, ki jo danes izvajaš z ženo Meridian, hčerko vplivnega kitarista in pevca Boba Gibsona, ki je, mimogrede, odločilno vplival na Rogerja McGuinna.
Z Meridian imava zelo veliko zbirko skladb in resnično lepo je peti z njo. Imam občutek, da se najina glasova zelo lepo ujemata. Ko pojeva skupaj ali pa ko eden drugemu pojeva harmonije, je to res nekaj čudovitega. Meridian sicer ni virtuozna kitaristka, vendar sva velikokrat podobnega mnenja in zlahka uskladiva glasbene želje. Zame je velik navdih.
Ko sem se pred kratkim pogovarjal z Randyjem Newmanom, se je spomnil tvojega prispevka za njegovo drugo ploščo. Kako je biti studijski glasbenik?
Ja, še vedno zelo uživam v studijskem delu. Delati v studiu je nekaj popolnoma drugačnega od rockovskih koncertov. Če pomislim in skušam primerjati ta dva načina glasbenega dela, se mi zdi, da gre za dva zelo raznovrstna medija, ki ju pravzaprav zelo težko primerjam.
String Bender je bil tvoj in Clarenceov izum.
Res je. Zdi se, da v mojo kitarsko delavnico prihaja čedalje več ljudi in da ta nenavaden kitarski dodatek - z njim je namreč mogoče z navadno kitaro oponašati pedal steel - počasi postaja še bolj priljubljen. Seznam glasbenikov, ki ga uporabljajo, je velik in spoštovanja vreden. Celo Marty Stuart, ki si ga prej omenil kot oboževalca skupine Nashville West, ga uporablja in ga rad omenja v intervjujih, za kar sem mu hvaležen.
Tvoja žena mi je povedala, da pišeš knjigo.
To bo neke vrste avtobiografija. V njej pišem o odraščanju. Bil sem namreč otrok politično aktivnih staršev iz zelo različnih okolij in kultur. Moja mama je bila ruska Judinja iz New Yorka, oče pa je bil Anglež z delom irske in indijanske krvi. Oče je bil iz Kentuckyja. V knjigi govorim, kako je bilo odraščati v Los Angelesu in v puščavi Mojave v petdesetih in šestdesetih letih, pišem o ljudeh, s katerimi sem odraščal, o tem, kako sem se začel ukvarjati z glasbo, pa tudi o življenju na cesti in na turnejah s skupinama The Byrds in The Flying Burrito Brothers. Pred kratkim sem na spletno stran vključil nov odlomek iz knjige. Lahko si ga ogledate na naslovu: www.stringbender.com.
Jane Weber
IZBRANA DISKOGRAFIJA:
Gene Parsons: THE KINDLING COLLECTION (Sierra Records, 1994)
Da ne bo nesporazumov: če country rocka ne prenesete in se vam zdi brez smisla, vas tudi ta plošča ne bo prepričala in zmanjšala vašega odpora do te resnično zelo sporne glasbe. Plošča Kindling je v izvirniku izšla leta 1973 pri veliki založbi Warner Bros. Lastnik založbe Sierra John Delgatto pa ji je leta 1994 dodal še Parsonsove posnetke iz obdobja s skupino The Byrds in poznejše posnetke s skupino The Flying Burrito Brothers. Gre za zelo raznovrstno glasbo s koreninami v bluegrassu, rocku in celo cajunu. Če bi moral sestaviti lestvico plošč country rocka, bi bil ta album blizu vrha (www.sierra-records.com).