Kanada

Eksperiment prihodnosti v zavestni izolaciji!

"There's not much to do in Toronto on Tuesday night. Maybe yer friends and their problems have got the best of you and it's February on top of that. Doomed. The highest of praise for the 8-track comes at these moments. The songs recorded are the purest of inspiration. Not intended for anyone elses ears but your own at the time. They are 'the undeniable truths'. Because after all the stolen bikes, stoned Sunday afternoons, akward conversations with x-girlfriends, sunsets, pet deaths, first kisses and last goodbyes, it's good idea to hit play and record. Yes."

Zanimiv preblisk, mar ne. Najdeš ga prostoročno zapisanega na ovitku, ki krasi mini LP Besides zadubiranega psihedelično rockerskega seksteta Do Make Say Think, ki 'posluje' z zvokom v Torontu. To je ena od destinacij tega besedila. Druga je nekoliko bolj 'vzhodna'. Montreal. 'Razmejeni' megapolis, ki s specifično in 'odtujeno' zvočno govorico trenutno v mojem organizmu povzroča največ 'slušnih' orgazmov. Ni kaj, a tale Kanada že izpodriva navezanost na Čikago in New York. Sprememba je očitna, hedonizem pa že dosega 'duhovne' sfere. OK. Dovolj superlativov za začetek. Naj se zgodba 'prostotočno' nadaljuje.

Dandanes najbrž marsikdo obupuje nad popularno godbo. Kreativce je bržkone težko izslediti. Včasih se mi celo zazdi, kot da živimo v času tako imenovanega zatišja pred nevihto. Nova zvočna revolucija je najbrž šele na poti. In iz podzemlja zaznavam težke in izrazite vibracije. Nekaj bo držalo - drugačna, netrendovska in težko 'razpoznavna' godba bo vedno ostala na obrobju. Najbrž večinoma povsem zavestno; odtujeno od 'pompa' in stadionskih veselic. Globoko 'zarita' v intimne 'laboratorije'. Ali pa tudi ne. Spet paradoks. Prav. V tej družbi preživetje ni lahko. Nekateri glasbeniki bržkone dele dneva posvetijo služenju denarja za preživetje in med 'odmori' skladajo nove aranžmaje, namesto da bi ideje zlahka razprodali potrošniški družbi. Za nekatere je to stil življenja, saj so možnosti za uspeh minimalne. V pravovernem podzemlju jih skorajda ni. Še vedno je veliko takih, ki raje zvočno 'raztelešajo' propadajoče stanovanjske objekte, domače garaže in kleti starih staršev ter povzročajo travme soseščini. Možje v modrem ob hrupnih izpadih kitarskih rafalov, ki jih lahko povzročijo te skupine, niso brez dela. Neobičajna zvočna izpoved bo le stežka 'začinila' naslovnice popularnogodbenih revij ali velecenjenih medijev. Video - če ga sploh imajo - se zagotovo ne bo vrtel v 'prime timu' 'eMpTiVija'. Kot je vsem znano, brez 'eksotičnih' vizualnih podob dandanes pač ne gre. In nenazadnje plošč zagotovo ne boste našli pri vašem lokalnem 'dilerju' s črno plastiko.

In potem se zgodi tisto, kar stališča 'podzemnikov' z vseh vetrov še dodatno utrdi: ne dajejo intervjujev (ali le v redkih, izbranih primerih), najraje intuitivno sledijo prostemu toku koncerta, saj se jim snemanje plošč (zaradi tehnologije, ki omogoča pretiran nadzor celote in ne dovoljuje možnosti presenečenja) ne zdi dovoljšen izziv, ter nenazadnje, na albume, razen naslovov komadov in čudaško morbidnih besedil (Godspeed You Black Emperor! iščejo navdih v Apokalipsi ...), sploh ne napišejo ničesar - niti protagonistov. Ha. Ostati hočejo torej karseda anonimni; brez nepotrebne publicitete in 'zunanjih', zavajajočih vplivov, ki bi postavili na kocko specifičen in samosvoj ustvarjalni zanos. Ostati hočejo običajni ljudje iz predmestja, ki popoldneve preživijo v zatemnjeni kleti, kjer spontano in navdahnjeno ustvarjajo nove zvočne mantre.

In čeprav je na tem svetu krdelo takih entuziastov, si bomo za to besedilo izbrali v teh krajih izrazito neznano kanadsko neodvisno avantrockovsko in eksperimentalno sceno, ki se širi med Montrealom in Torontom. A trenutek. Tole je torej Kanada. Ko omenimo imena, kot so Nomeansno, D.O.A., ali celo 'obskurneže' tipa Brian Adams in Alanis Morrisette, potem je bržkone jasno, da govorimo o dveh značilnostih: o posladkanih 'šlagerjih' iz rumenega tiska, ki se valjajo v denarju, in o starih podzemnih 'prdcih', ki še vedno 'furajo' svoje, četudi so jim dnevi že šteti, saj na koncertih vsi živijo samo za največje hite iz polpreteklosti.

In potem obrnemo list in ponudimo priložnost raje mladi gardi. Ko omenim imena, kot so Do Make Say Think, Molasses, A Silver Mt. Zion ali pa Fly Pan Am, bodo pogledi polni začudenja. Mogoče pa bo kdo vendarle zastrigel z 'očmi' pri že omenjenem enigmatičnem osemnajstčlanskem (18!!!) orkestru iz predmestja Montreala, ki si je nadel nadvse čudaško ime, izhajajoče iz japonskih motorističnih logov - Godspeed You Black Emperor!. In prav ti so pravoverni zastavonoše ideologije 'do it yourself' in namenske mističnosti, razglašene v uvodu. Mogoče bodo, sicer pod prisilo, le izdali prava imena, ki so pod psevdonimi skrita na ovitku, a posameznik v tem primeru sploh ni pomemben. Pomembna je zgolj identiteta celote. Kot da bi nam s tem hoteli dopovedati, da so zunanji faktorji povsem sekundarnega pomena ter da godba vedno govori sama zase. In bržkone pove tudi največ. Seveda. Tu ni vprašanja.

'Zajebite' internet in podobne medije ter raje sledite starim dobrim punkovskim in hardcorovskim časom iz osemdesetih, ko si vse, kar je bilo pomembno, izvedel zgolj z ovitka plošče, z močno raziskovalno žilico, polno mero avanturizma, nekaj 'dnara' in z dobronamernostjo prijatelja z bogato fonoteko redkosti in težko dosegljivih nosilcev zvoka. In nenazadnje se mi zazdi, kot da v takih primerih glasbeniki stopijo v bran intimne glasbene izpovedi. Vrnimo se še enkrat k že omenjenemu zapisu z EP plošče Do Make Say Think. “Pesmi, ki so posnete, so izraz čiste inspiracije. V tem trenutku so namenjene zgolj tvojim ušesom.” In pri tem sledi še dodatno prepričanje, da pisanje o sami glasbi mnogokrat uniči njeno mističnost, zmožnost ustvarjanja konteksta, vrednotenja in dojemanja ter zmanjšuje sposobnost globlje in svobodnejše povezave. In pri tem se jim pridružujem tudi jaz. Brezpogojno. Drugega ti niti ne preostane, ko si jih, ves 'zamaknjen', sredi temne noči poganjaš po sistemu. Povsem nepomembno je, katero 'enoto' vzamemo. Naj bo strašljivi folk minimalizem Molasses, opojna 'trans zadubiranost' Do Make Say Think, v neskončnost raztezajoče se ponavljanje, proizvedeno s fuzijo rockovskih prijemov, elektronske manipulacije in konkretne godbe Fly Pan Am ali pa polurne glorifikantne seanse hrupnih eksplozij in komorne melanholije, ki jih v intervalih ponujajo Godspeed You Black Emperor!. Sami posebneži, mar ne? Zatorej ni čudno, da glasbo in ustvarjalnost branijo z vsemi štirimi.

A kompromisi so vedno sestavni del moderne družbe. Tudi v glasbeni industriji. Nihče si pač ne more privoščiti razkošja, da bi ustvarjal v tako imenovanem vakumu. To ve tudi zadnjih nekaj let izjemno agilna, mlada založba iz Montreala, zatočišče že omenjenih mladih sil - Constellation. Z njenim prispevkom je povezanost scene več kot očitna. Mogoče boste nekje na 'poti' zasledili celo izrazito zanimiv manifest podzemnim vrednotam in idejam, ki ga je spisal eden od lastnikov, mladih entuziastov. Povzemimo ga v nekaj točkah. Večnamenska ideologija bendov se bržkone sklada z založniškimi posli, ki 'stremijo' h karseda veliki meri neodvisnost od glasbene industrije. Z bendom nikoli ne bodo podpisali formalne pogodbe, saj gradijo na skupnem odločanju o stvareh. Ustvarjalni proces je prepuščen popolni svobodi izraza. Zagovarjajo kritičnost in zmožnost dialoga, to pri multinacionalkah zagotovo ne 'pali'. In nenazadnje, sodelujejo zgolj s tistimi distributerji, ki jim lahko zaupajo. To so pač nizkoproračunske sfere. Bodimo raje še nekoliko natančnejši: sfere brez proračuna. Entuziazem je na vrhuncu. Brez dvoma. A Constellation bržkone ni zgolj založba v pravem pomenu besede, ki živi za kvaliteto, in ne kvantiteto. Na podstrešju razpadajoče stavbe na obrobju Montreala nenehno prirejajo razne performanse in žive nastope podmladka. Demo posnetki zagotovljeni.

No, a tudi Constellation ni 'vsemogočna' založba, saj je šele v zadnjih dveh letih uspela 'usposobiti' nekoliko več stikov s 'svetom'. V večini primerov, tako kot drugje po 'podzemni zemeljski obli', so skupine prepuščene lastni iznajdljivosti. In v takih primerih je za nas - 'smrtnike' z drugega konca sveta - do gradiva bržkone zelo težko priti. Še posebej nebogljeno se počutim ob podatku, da so, denimo, Godspeed You Black Emperor! prvo kaseto leta 1994 izdali zgolj v 33 izvodih. Bendi so v tem času pač počeli vse v lastni režiji - od organizacij koncertnih turnej in snemanja plošč do ustvarjanja izrazito originalnih, 'doma narejenih' ovitkov albumov. DIY je v polnem teku. Drugega niti ne moreš pričakovati od ustvarjalcev, ki so povsem odtujeni od občih norm in vrednot potrošniške družbe. S tem bržkone ohranjajo izrazit fatalističen odnos do življenja in ustvarjanja. Moderen studio je povečini nedosegljiva instanca. Do Make Say Think, recimo, ga kratkomalo nadomestijo s kletnimi prostori akademije za umetnost ali pa popoldne preživijo na seniku starih staršev v gozdovih Ontaria. Vse ostaja v hudem undergroundu. Drugega si ljudje, ki plošče prodajajo v minimalni nakladi in živijo od socialne podpore ali pa podplačanih služb, niti ne morejo privoščiti. Še bolje. Večina članov Godspeed You Black Emperor! celo živi v razpadajoči in umazani stavbi, prej v lasti 'železničarjev', ki so jo poimenovali Hotel 2 Tango. In ta ni zgolj boemsko središče drugače mislečih, temveč je tudi koncertni, vadbeni in snemalni 'center'. In če dodamo še, da ti ustvarjalci živijo v politični, ekonomski ter kulturni 'negotovosti', ki jo poraja dualizem quebeške težnje po osamosvojitvi in ameriškega kapitala, je mera polna.

In potem začuda pride do preobrata. Godspeed You Black Emperor! so v zadnjem letu postali, recimo, kar 'velik' in priznan bend z ugledom. Mogoče v tem trenutku negiram vse zapisano. Ta bend je imel celo ekskluziven intervju (vsaj tako mislijo oni!) za NME. OK. O kompromisih smo že govorili. Zakaj pa ne? Saj tudi mi stremimo k temu, da naposled le pridejo do vašega ušesja. Tako kot so pred časom prevzeli moje misli, ko so se spečali s čikaško alternativo Kranky, ki je ponatisnila obe njihovi plošči - prvenec z neizgovorljivim naslovom in EP Slow Riot For New Zero Kanada. In nenazadnje so se bržkone zlili z njihovim spektrom izdaj - od Labradford, Doldrums, Amp do Jessamine ... Še enkrat poudarjam - ustvarjalni vakum zagotovo ne more obstajati. Vsaj v tem času in prostoru ne.

In s tema izdajama, ki sta bili tokrat dostopni tudi širši javnosti, so spremenili naš pogled na kanadsko 'popularno' godbo. Odprli so marsikatera nedostopna vrata. In ne samo to. Odprli so nova vrata v dojemanje popularne godbe nasploh. Vsaj novih teženj, ki se borijo za novo zvočno revolucijo. Recept je bil preprost; vsaj zame. Zamaknjen počakaj do noči in se postopoma spusti v 'trans' vode dolgotrajnih epopej, neskončnih voženj v neznano po osamelih zvočnih cestah, polnih vizualnih podob in refleksij, ki kar spontano prikličejo filmski soundtrack. Zdi se ti, kot da bi bil na tripu. Dobrem tripu. Zvok je poln, 'nabit' in veličasten. Kar ne moreš si kaj, da se ne bi postavil v prostor, kjer v hrupnem jam sessionu tri kitare, dve basovski liniji, več tolkalcev, godalni aranžmaji in kopica odtujenih efektov ter obskurnih semplov ustvarjajo nov atmosferičen in mističen kos godbe. Pravilo je zgolj eno: prižgi snemalko, vklopi svoj inštrument in 'zažgi' do konca. Čimveč hrupa, prosim. Proces ni čuden, ko se ozremo po koncertnih izkušnjah. Večinoma so neskončne in intuitivne improvizacije, kjer sledijo zgolj toku glasbe in v nevednosti čakajo, kam jih bo sploh pripeljala.

A Godspeed You Black Emperor! so velik 'orkester'. V zadnjem času pa člani posegajo tudi po 'manjših' kolektivih, ki raziskujejo zvok. Lep primer sta A Silver Mt. Zion, ki ima prvenec s kilometrskim naslovom He Has Left Us Alone But Shafts Of Light Sometimes Grace The Corner Of Our Rooms, ter neobičajen, z repeticijo in minimalizmom prepojen kolektiv Fly Pan Am. A prvi so le nekoliko bolj zakoreninjeni v tradicijo Godspeed You Black Emperor, saj v dveh dolgotrajnih zapisih, ki sta sestavljena v več delov, v minimalističnih sferah povzemajo koncept izbruhov atmosferičnega kitarskega hrupa in komorno klasične konotacije. Medtem Fly Pan Am 'letijo' po povsem drugačnih obzorjih. Godba bo na prvi posluh zvenela precej 'preprosto' in minimalistično komponirana. Skozi celoten album se vleče monoliten in linearen ritem, ki postavlja trdno osnovo, na katero lahko kitara in bas prosto nanašata zvočne vzorce. V živo odigrano in nenehno se razvijajočo ritmično 'bit' pa kasneje 'razbijejo' in maličijo tudi s trakovi ter celoti dodajo še močnejši učinek atmosferičnosti in povsem organskega ambienta. Zvok je ob tem meditativen in eksploziven. Bujne melodije pa 'sprevrača' in oskruni sla po eksperimentiranju, ki jo vodi ideja o še ne raziskanih zmožnostih ideološke in zvočne združitve konkretne godbe, minimalizma in elektronike z rockovsko kompozicijo. In če dodamo še opojno in 'zavajajočo' godbo Do Make Say Think, ki v DNK psihedelije in tako imenovanega postrocka (sic!) 'porivajo' dubovske studijske manipulacije, bo podoba mlade, ustvarjalne in daljnosežne kanadske alternative zažarela v vsem sijaju. Vtisov je dovolj. Brez dodatnih besed. In brez odvečnega 'predalčkanja', mar ne. Over and Out.

Post scriptum: Zamaknjenost priporočljiva! 'Dajte' si duška!

Danijel Mežan

ŠTUDIJSKO GRADIVO

GODSPEED YOU BLACK EMPEROR! - Slow Riot For The New Zero Kanda (Constellation/Kranky, 1999)

DO MAKE SAY THINK - Goodbye Enemy Airship/The Landlord Is Dead (Constellation, 2000)

FLY PAN AM - Fly Pan Am (Constellation, '99)