Ane Marie Nzie

Mama Kamerun

"Kamerun je sprožilec na bumerang pištoli," je iznenada in brez svarila izstrelil Hamphry, svobodni in neredni dopisnik nacionalnega dnevnika The Herald, tačas ko sva drug drugemu krajšala majski večer na terasi neke gostilne, v središču nekega podeželskega gnezda pod goro Kamerun.

Hamphryjeva izjava se mi je zdela silno zanimiva. Pa ne samo zato, ker je nisem razumela. Po pičlih štirinajstih dneh potikanja po kamerunskih hribih mi je bilo namreč kristalno jasno, da Kameruna ne bi mogla spoznati tudi, če bi mi bilo v njem dano ostati še štirinajst let, in da mora biti tisti, ki si predrzne to v vseh pogledih gromozansko deželo stlačiti v kratek stavek, bodisi izjemno bistroumen bodisi izrazito neumen. Hamphry ni bil neumen, kaj šele prevzeten. V resnici je bil nadvse očarljiv. Če pozabim na srečanja s tremi francosko govorečimi policaji in enim po angleško godrnjajočim taksistom, takšen kot vsi Kamerunci, ki so mi dotlej prekrižali pot. Široko sem ga pogledala naravnost v oči.

"Preprosto," je pojasnil in se sklonil nad lužico piva na mizi ter iz nje s kazalcem izrisal čudno, debelo pištolo. "Ni pomembno, kako Afriko obrneš, od zgoraj je vedno videti kot pištola, in tukajle, natančno tukajle," z dlanjo je udaril po mizi, "v kotičku Gvinejskega zaliva je njen petelin. Pritisni nanj in razneslo bo celo Afriko. Je že tako, da nam Afričanom vsak kamen, ki ga mimogrede zalučamo v zrak, slejkoprej prileti nazaj na glavo s težo skale. Biafra, moja sestra, tako imenovana Biafra leži slabih nekaj milj odtod."

"Saj res," me je spreletelo.

"Bojazen pred najhujšim je edino, v čemer smo si edini vsi Kamerunci," je hitel dalje, očitno še vedno prevzet od lastne domiselnosti in mojih okroglih oči. "Vse drugo nas ločuje. Še tega se ne moremo zmeniti med sabo, kdo sploh smo. In le kako bi se lahko, ko pa se zgledujemo po treh kolonialnih dediščinah, govorimo dva uradna jezika in tristo ljudskih ter si vsak teden izmislimo novo religijo. Da tega, kaj si kdo predstavlja pod besedo dober politik, raje sploh ne omenjam. Resnično, Kamerunci nimamo ničesar, kar bi nas povezovalo. Ničesar, za kar bi lahko trdili, da je samo naše. Pogumni smo kot mokre kure in zmedeni kot jata slepih netopirjev."

Ni mi ostalo drugega, kot da ugovarjam. Pogum mokrih kur je vendarle rezerviran za nas Slovence. Pogled sem zavrtela k sosednjemu omizju, za katerim so ščebetala dekleta v dresih hrvaške nogometne reprezentance.

"Nogomet imate vsi radi."

"Že, že, toda žoga je okrogla. Če naši zmagujejo, se imamo zelo radi. Če igrajo slabo, si skočimo v lase."

"Potem pa pivo," se nisem vdala, "navsezadnje samo Nemci spijejo več piva kot vi."

"Že, že, toda ozri se naokrog! Vidiš koga, ki pije isto sorto. Petdeset različnih vrst piva pomeni petdeset različnih okusov."

Tokrat je pretiraval, a ne dosti. Zmanjkalo mi je argumentov. Vsesplošne in vsepovsod izpričane ljubezni Hamphrijevih rojakov do glasbe pa si nisem upala omeniti, glasba, ki je vela iz trgovinice Music Über Alles onstran ceste, je bila namreč kongoleška. Hamphry je moral prebrati moje misli. Lahko pa, da sem se mu samo zasmilila, saj je kot nekdo, ki živi od peresa, zanesljivo dobro poznal tesnobo, ki preplavi človeka, vajenega spreobračati resničnost v besede, ko se znajde pred milijonom med sabo skreganih vtisov. Nagajivo mi je pomežiknil:

"Pravzaprav imamo nekaj skupnega. Nekaj samo našega. Staro, staro pevko. Resnično umetnico. V njenih pesmih so drobci vsake naše glasbe, celo pigmejske. Ime ji je Ane-Marie Nzie, toda kličemo jo Mama."

"Si rekel Ane Marie Nzie? V Music Über Alles skočim vprašat," sem oznanila, "če lahko zavrtijo kakšno njeno kaseto."

"Zelo pametno! Zelo dobro! Tale speed soukous postaja naravnost nadležen."

In sem skočila; počasi, z rokami v žepih, brez posebej visokih pričakovanj, in ne da bi slutila, kako bom že čez deset minut po isti poti stopala vsa spremenjena, mehkih kolen, z glavo v oblakih in prepričana, da je na tem svetu vse, prav vse mogoče. Če bi se takrat na nebu hkrati zasvetile tri lune, bi najbrž samo zamahnila z roko, češ, kaj pa je to takega. Za trenutek me je celo prešinilo, da vem, kaj je to Kamerun.

"Pa saj to je punk," mi je ušlo, še preden sem se sesedla na klopco nasproti Hamphryja. Takoj sem vedela, da sem ga polomila. Hamphry je že stiskal obrvi in si nekam pretirano skrbno popravljal na ježka obrito pričesko.

Mama Kamerun se je rodila pred približno šestdesetimi leti, nedolgo zatem, ko je radoživa dvanajstletna hčerka protestantskega duhovnika iz neke vasi na jugu dežele, po imenu Anne Marie, med rabutanjem mangov padla z drevesa in se pri tem hudo poškodovala. Zvite kosti so se ji sicer naglo poravnale, toda na prvi pogled nedolžna rana na stopalu se kar ni hotela zaceliti. Pomagale niso niti doma zvarjene žavbe niti zdravniška nega v bližnji bolnišnici, v kateri je Anne Marie, priklenjena na posteljo in ne da bi vedela, ali bo lahko z nje še kdaj vstala, preživela ostanek otroštva in polovico deklištva. Vendar na srečo ni le nesreča tista, ki nikdar ne počiva. Na bolniški postelji je brat Cromwell Anne Marie naučil igrati na havajsko kitaro, tam je svoj že tako prelep glas polepšala z živo bolečino in si izmislila na ducate melodij, ki jih ni še nikoli nihče slišal, ter se, najpomembnejše od vsega, zaklela, da do smrti ne bo počela drugega kot pela. Kmalu po zaprisegi je ozdravela. Svet, ki se je v tem trenutku razprostrl pred njenimi očmi, je moral segati do zvezd. Anne Marie se je vanj zapodila brez pomislekov in s trmo mravlje, ki si je na glavo naložila kilogram sladkorja. Življenje poklicnih glasbenikov tiste čase v Kamerunu ni bilo lahko. Niti cenjeno. Še najmanj, če si ga je privoščilo mlado dekle.

Toda kot že rečeno, sreča nikdar ne počiva. Glas o čudežni pevki, ki skupaj z bratom, čigar gibkim prstom na kitari se je bilo prav tako moč čuditi, redno zabava sumljive druščine ponočnjakov po trgih in vaseh južnega Kameruna, je naglo prispel do Yaoundeja, kjer so se ljudje prej kot za čuvanje moralnih načel brigali za načine, s katerimi bi lahko utečeni red čim temeljiteje oskrunili. Odtlej je Annemariejina glasbena pot vodila le še navzgor in navzven, dokler se ni naposled zaustavila pred nepremostljivo oviro, ki jo pred afriške umetnike postavlja vsesplošno nezanimanje sveta za kar si že bodi afriškega, zlasti modernega. Pred tridesetimi leti, pravi Wolfgang Bender v delu Sweet Mother, so celo etnomuzikologi gledali na sodobno afriško glasbo zviška, kot na nepristno in neuspešno vrsto sinkretizma, o kateri ni vredno izgubljati besed. Najprej je Anne Marie zmagala na nacionalnem tekmovanju mladih kitaristov, nato je pričela v živo nastopati v oddajah Radia Douala in Yaounde, potem je leta 1958, kot prva kamerunska solo pevka, posnela ploščo, ki ji je prinesla naziv "Zlati glas Kameruna", naklonjenost prvega predsednika neodvisnega Kameruna Ahidjoja in prve oboževalce onkraj meja domovine; stopila je – zdaj že ob spremstvu pravega plesnega ansambla - na prestižne odre v Lagosu, Alžiru, Parizu, Dakarju in Librevillu, in to leta, preden je slednje doletelo njeno sovrstnico in poklicno tovarišico, južnoafriško divo Miriam Makebo. Vendar se Anne Marie na njih, v nasprotju z Miriam, ni dolgo zadržala. Zvečine zagotovo zato, ker se vrata do panafriške slave od nekdaj odpirajo v Evropi, kamor se pevka ni hotela preseliti, po malem pa najbrž zato, ker so lahko bikutsi, glasbeni jezik, v katerem je Anne Marie zapela sleherno svojo, še tako popevkarsko skladbo, zares razumeli kvečjemu njeni rojaki.

V jeziku ljudstva Beti, čigar kultura močno spominja na omiko sosednjih Pigmejcev ali pravilneje Bak, bi–kutsi pomeni "udarjati z nogami ob zemljo" oziroma "pretepati zemljo". Že samo ime torej pove, da sta ples in ritem v izvorni bikutsi glasbi nerazdružljiva in da mora biti bikutsi bržkone živahna, vročična zadeva, katere končni cilj je ekstaza - popolna predaja angelom spozabe. Svoje čase, pred sto leti in več, so si betijski možje z bikutsijem, zaigranim na lesene ksilofone, gozdne harfe in piščali, vlivali pogum za oborožene spopade s sosednjimi plemeni, medtem ko so žene "zemljo pretepale" zgolj zato, da bi pozabile na vsakdanje skrbi. Med ploskanjem, potresavanjem dimelj, trebuha ter ramen in vrtenjem bokov so pele o svojih spolnih navadah, izkušnjah in sanjarijah, se norčevale iz moških, ki jih je narava prikrajšala, in kovale v nebesa tiste, ki jih je bogato obdarila. Povsem razumljivo so misionarji bikutsiju napovedali vojno na vse ali nič. Da so jo izgubili, pa je prav tako razumljivo, saj so se več kot očitno spopadli s sovragom, ki ga sploh niso poznali. Kakor koli že, ob prelomu stoletja se je bikutsi pričel seliti iz obronkov pragozda v mesta in se končno za stalno naselil v nočnih barih Yaoundeja ob koncu druge svetovne vojne. Čeprav je v obdobju preobrazbe iz folklorne v urbano glasbo vase posrkal vse, kar mu je prišlo naproti, od kongoleške rumbe in tanga prek cerkvenih psalmov do šansona in jazzovskih standardov, so se zunanji vplivi njegovega svobodnega pragozdnega srca komajda dotaknili. Glasbeniki so po novem res igrali na harmonike, trobente, saksofone in predvsem na kitare, toda skladbe so gradili na istem srditem tempu in podobnih večplastnih križajočih se ritmih ter staccato solih kot njihovi podeželski predniki. V vlogo varuha javne morale se je zdaj postavila postkolonialna oblast, ki je v strahu, da utegne odkrito pogrošna glasba kamerunski narod spraviti na slab glas, omejila predvajanje bikutsija na nacionalnih radijskih postajah in ga tako zlagoma izrinila v podzemlje kulturnega dogajanja. Izvzeti so bili seveda tisti glasbeniki, ki so svoje erotične izpovedi osredotočili na glasbo. Četudi ni Anne Marie z besedili nikoli prestopila meje spodobnosti, ravno nasprotno – najljubše so ji bile domoljubne teme s satiričnim podtonom, jo je pretkana gonja proti strastni glasbi vendarle prizadela. Tako se vsaj zdi sedaj, ko so Kamerunci bikutsi končno priznali za del svojega narodnega značaja in se pričeli z njim celo bahati, kariera "Kraljeve matere bikutsija" pa se je po treh desetletjih ždenja na mrtvi točki znenada vrnila na svoj obetajoč pričetek.

Resnici in tistim nekaj skopim podatkom na ljubo sploh ni razvidno, kako se je nenadni preobrat v Annemariejinem življenju pripetil, kdo točno in čemu sploh ga je povzročil in kaj pravzaprav je glasbenica počela v zadnjih tridesetih letih. Nenazadnje se je vse skupaj godilo na vulkanski zemlji, kjer ni nič za zmerom ali dokončno, in nekje v predmestju kronično kaotičnega kamerunskega glasbenega prizorišča, na katerega čenče se trezen človek ne more zanesti. Držalo pa bo, da je Anne Marie konec sedemdesetih let pričela za borne denarce poučevati petje v Kamerunskem nacionalnem orkestru in pet let zatem izdala nostalgičen album Liberte, ki jo je za hip obsijal z zlatom odrskih luči in poslušalce opomnil, da se čas pevkinega glasu začuda ni niti dotaknil. Sledilo je trinajst sušnih let, let postopnega drsenja v pozabo ter otepanja s siromaštvom. Leta 1996 je Anne Marie, po besedah nekega pisca, resno razmišljala, da bi prelomila zaobljubo, ki ji je pred šestdesetimi leti rešila življenje, in se umaknila v rodno vas, kjer je, če nič drugega, vsaj dovolj hrane in tolažbe na stara leta. Še istega leta jo je pod odrom Francoskega kulturnega centra v Yaoundeju pozdravila množica ganjenih oboževalcev, med katerimi se je slučajno znašel umetniški direktor festivala Musiques Metisses iz Angoulema, ki je pevko in njen v naglici zbran orkester povabil na turnejo po Franciji ter jo nagovoril, naj tam za založbo Indigo posname ploščo. Oboje je rade volje storila. Na pomoč sta ji, ne da bi ju bilo treba posebej pregovarjati, kajti za vsakim svetovljanskim kamerunskim obrazom se skriva zagrizen domoljub, priskočila uveljavljeni jazzovski tolkalec Brice Wassy in edini zares slavni kamerunski glasbenik, saksofonist Manu Dibango. Tako je pred dobrim letom dni nastal album Baza Ba Dzo – Kdo pravi, ki kani naše nezanimanje za kamerunsko glasbo v kratkih petinštiridesetih minutah spreobrniti v svoje nasprotje, Anne Marie Nzie pa povzdigniti med zvezde kova Cesarie Evore. Ali pa ne, saj čas za nekaj resnično drugačnega in strastnega ter pošteno prismuknjenega nemara sploh še ni dozorel.

"Ne vem, no, ne vem," je Hamphry končno sklenil svoje pomenljivo strmenje v zrak nad mojo glavo. "Sam punka še nisem slišal, toda tisti, ki so ga, so mi povedali, da ni kaj prida. Povedali so tudi, da ..."

"Seveda, seveda," sem ga neučakano prekinila, "saj sploh ne govorim o glasbi, če bi bil punk glasba, ga vrag ne bi vzel tako naglo, kot ga je. Govorim o divjem, hrupnem vzdušju, ki ga obe glasbi – oprosti - izžarevata. Kakor da glasbeniki od tebe smrtno resno zahtevajo, da jim verjameš, obenem pa se ti posmehujejo, če si jim slučajno nasedel. Nekam nekonvencionalno mi zveni tale vaša mama. Z eno roko gradi in z drugo podira. Pravzaprav," sem nasmejano priznala, "sploh ne vem, o čem govorim."

"Se pravi, da ti glasba ni posebej všeč." Hamphry je bil še vedno videti rahlo zadržan.

"O, kje pa, nasprotno. Še preveč mi ugaja. Le da svoj živi dan še nisem slišala ničesar podobnega."

"Si prepričana?"

"Ne. Ampak samo zato, ker mi je njen glas od nekod poznan. Pa še to ne zares. Po pravici rečeno," sem dvignila dlani v znak popolne predaje, "pojma nimam, kaj naj si mislim. Noro! Noro!"

"Noro, noro," je nekam otožno ponovil prijatelj. Pogled je umaknil na ulico, ki se je kopala v sajasti poltemi neonskih luči. Čeprav je po cesti španciralo vse polno ljudi in se je glasba iz geto blasterjev vsake toliko časa sprla z brenčanjem mimo hitečih mopedov, je kraju vladal duh zaspane tropske noči. Nekje zadaj, a zelo blizu, se je v temi in oblakih hladeče se lave skrivala gora Kamerun.

"Kaj ti nisem že prej povedal," je z veselim, spremenjenim glasom izdahnil Hamphry in po kratkem premoru zbrano dodal: "Kamerun je norišnica na krilih."

Zlati glas Kameruna in Kraljeva mati bikutsija pride v Ljubljano 8. junija letos. Če se ne bojite norih presenečenj, ste pod večer vabljeni v Križanke.

Sonja Porle