Letnik: 2000 | Številka: 5 | Avtor/ica: Marta Pirnar
Pearl Jam
Živi in načelni
Kurt Cobain jih je pred slabimi desetimi leti ozmerjal s karieristi. Potem mu je bilo žal in je dejal, da Eddieju Vedderju s takimi izjavami ne namerava povzročati še več gorja. Ker je pravzaprav čisto v redu fant, ki si tega pač ne zasluži. Ko je Cobain umrl, je Eddie od žalosti razbil hotelsko sobo, teden dni kasneje pa je na Saturday Night Live nastop zaznamoval z izpisano črko K na majici. K kot Kurt.
To je bilo še takrat, ko so Pearl Jam kolikor toliko rade volje nastopali pred televizijskimi kamerami, se pojavili v celuloidni grunge izpovedi Ne meč'te se stran, se pogovarjali z novinarji, snemali video spote in koncertirali po stadionih. Po Cobainovi smrti je bilo vse drugače. Najprej so se zaradi previsoke cene vstopnic skregali z zabaviščno mašinerijo in odpovedali poletno turnejo ter kasneje bitko izgubili na sodišču; potem (ali že prej, kdo bi vedel) so sklenili, da ne bodo podlegli komercialnim zahtevam založbe, ki je pač v skladu z današnjim glasbenim standardom hotela iztržiti še kakšen milijonček več z dobrim videom, takšnim, kot je bil Jeremy ali Alive s prvega albuma; in nekaj krepkih rekli na račun podeljevanja glasbenih nagrad, ki so jih, mimogrede, kljub temu sprejeli – na primer z Eddiejevimi besedami, 'mislim, da to nič ne pomeni'.
Prišlo je do velikega preobrata v karieri Pearl Jam. Sprva smatrani za še eno od zasedb iz Seattla, ki hodi po stopinjah Nirvane, so Vedder in njegova banda v desetih letih grunge in vso seattlsko uglasbeno trpljenje ponesli tja, kamor ga ni nobena od tam vzniklih skupin.
Nedvomno so fantje vendarle nekaj dosegli. Čeprav je nemara pomembneje to, kaj so sploh hoteli doseči. Če vprašate Stona Gossarda, glavnega ustanovnega člana skupine, je po nesrečnem in tragičnem koncu benda Mother Love Bone, katerega pevec Andrew Wood je umrl zaradi prevelike doze heroina, hotel ustanoviti nov, svež in seveda dober bend, ki bo imel kaj povedati. Če vprašate Eddieja Veddra, bi nemara dejal, da je hotel pobegniti iz zaprašenega San Diega in z bencinske črpalke, kjer si je služil kruh. In ubesediti trpljenje, ki ga je občutil ob nekakšnem izdajstvu matere, ki mu je leta prikrivala, kdo je njegov pravi - takrat žal že pokojni – oče. Naravnost odlična tema za grunge uporniško elegijo Alive, ki jo je glasbena zgodovina že razglasila za himno izgubljene rock'n'roll generacije devetdesetih. Trpljenje sinov in hčera, ki je bilo od nekdaj globoko zakoreninjeno v miselnosti najstnikov, je Vedder znal ubesediti tako, kot je ustrezalo mladim ljubiteljem glasbenih ponudnikov s tako imenovanega alternativnega brega. Intenzivnost izpovedanega besa in ogorčenja, nesposobnost odpuščanja in nezanimanje za pomen glagola »živeti« so dosegli vrhunec. Life sucks. And then you die ...
Tudi njihov prvenec Ten (Epic, 1991) je po svoje umrl. A pogreba mu ni pripravila večmilijonska prodaja, ampak MTV, ki se je vsako uro širokoustila s čudežnimi mladci v flanelastih srajcah in skaterskih hlačah, novih zvezdah mlajše generacije. Saj vsi vemo, kako to gre. Najprej si anonimen in udrihaš proti sistemu, potem ko si slaven, pa se potuhneš in koplješ v denarju. Tudi Pearl Jam so bili seznanjeni z vzorcem snobizma, ki slej ko prej pade na pleča vseh kolikor toliko slavnih. Da se napajajo pri koritu, so goreči privrženci kmalu začeli očitati tudi njim. Po mnenju Eddieja Veddra, ki je bend in njegovo filozofijo zagovarjal celo s pestmi, neupravičeno. Kot je dejal Gossard: dejstvo, da postaneš »velik«, še ne pomeni, da se ne moreš vrniti v garažo in napisati dobre pesmi. Seveda ne. Zato je Eddie po nekem ameriškem radiu v eter povedal domačo telefonsko številko, ki naj bi jo uporabili vsi, ki bi radi prišli v stik z njim. Zato Eddie menda še vedno odgovarja na nekatera pisma, ki mu jih pošiljajo oboževalci. Je to pravi način, kako kljubovati zvezdniškemu medijskemu ustroju?
Nasvet so Pearl Jam iskali tudi pri U2, ki so poleti 1993 z Zoo TV razgrajali po svetu in predskupini, Pearl Jam, neke noči v Rimu povedali modre besede: »Tudi mi smo bili nekoč taki, kot ste danes vi. Bili smo anti-anti ... Bili smo jezni. Toda radi imamo tehnologijo, tako kot imate vi radi, kar imate pač radi. Na naslednji turneji bomo morda igrali v dvoranah za 3000 ljudi. Toda danes smo tukaj. Čez deset let boste pa vi povedali, kje ste.«
Minilo je sedem let in Pearl Jam se kar dobro držijo. Vztrajajo pri anonimnosti in mnogi, ki so leta 1991 hiteli kupovat Ten, danes niso več čisto prepričani, če Pearl Jam sploh še obstajajo. Prav jim je, bi rekel Vedder. Še en dokaz za to, da večina podleže komercialnim vplivom glasbene industrije. Pearl Jam v »anonimnosti« vztrajajo zato, da so še naprej lahko »normalni«. Sploh pa nekatere pesmi, kot je na primer Spin the Black Circle z drugega albuma, ki govori o komercializaciji benda, niso namenjene milijonom poslušalcem, ampak zgolj peščici tistih, ki razumejo. A kdo razume? Kdo pravi, da gruča mladih pohajačev, ki jih je Eddie neke noči slišal peti »Black« na samotni obali in jih seveda rotil, naj nehajo, ni razumela? Kdo lahko trdi, da tistih nekaj milijonov potrošnikov, ki bi na MTV videli njihov video spot ali reklamo, ne bi razumelo?
Zadeva je seveda bolj načelna. A žal tudi takšna načela niso daleč od snobizma. Žal. Pearl Jam se vrtijo v začaranem krogu, iz katerega lahko stopijo samo, če nehajo delati glasbo. In pri tem tudi njihova piratska radijska postaja, po kateri menda prenašajo nekatere svoje koncerte, piratske kopije posnetkov pesmi in prosto video snemanje koncertov, nič ne pomaga. Pearl Jam so veliki. Njihov četrti album No Code (Epic, 1996) se je kljub nikakršni reklamni akciji v tednu dni v ZDA prodal v več kot 350.000 izvodih. To sicer v primerjavi z Vs., ki je takšno količino prodal v samo prvem dnevu (v tednu dni milijon kopij), seveda ni nič, če pa vam zraven navržemo še podatek, da je bil No Code v prvem tednu najbolj prodajan album leta 1996, dobite drugačno sliko. Ja, Pearl Jam so veliki.
Brez dvoma bo to pokazal tudi novi album Binaural, katerega izid pričakujemo konec maja. Glede na to, da je od zadnjega studijskega albuma, Yield (Epic, 1998), minilo že dve leti, so napovedi obetajoče. Čeprav so z zvezdnatim prahom posuti prvi trije albumi preteklost, ki je Pearl Jam po vsej verjetnosti ne bodo več ponovili. Vedder namreč že nekaj let ne prepeva samo o svojem frustrirajočem otroštvu, pač pa se je z leti (konec koncev ima že 33 let) začel obračati tudi v sedanjost in prihodnost. Večno vprašanje ni več, kako se ob nalezljivih grunge zvokih sprijazniti z otroštvom (odgovor je tako jasen: nikakor), pač pa, kako ob manj komercialnih in malo bolj »zateženih« zvokih doseči, da dogodki iz preteklosti ne bodo vplivali na nadaljnje življenje. Odgovor? Težko. Toda Eddie se trudi. Čeprav se večina drugih članov skupine večinoma težko identificira z njegovo bolečino in načeli. Davu Abruzesseju, na primer, menda še vedno ni povsem jasno, zakaj so ga leta 1994 »odpustili«. Zanimivo pa je, da je sam večkrat dejal, da ne razume, zakaj se Pearl Jam ne veselijo uspeha. Medtem ko bi sam najraje skakal do stropa, so drugi obupano zmajevali z glavami in zaskrbljeno sestankovali, kako naprej. Pomembna je glasba, so dejali, ne pa iz tega izhajajoča nadležna idolatrija. Aha. Kaj pa tista Eddiejeva telefonska številka, ki jo je tako dobrohotno razglašal po radiu?
Pa smo spet pri načelih. Z vsakdanjostjo, ki se odvija tukaj in zdaj, imajo kaj malo skupnega. Zato Pearl Jam kljub kvaliteti rahlo pretiravajo za okus povprečne, na radiodifuznih in spletnih valovih surfajoče generacije. A nič ne de. 19. junija zvečer vseeno pridite v Halo Tivoli.
Marta Pirnar