Saga o pianistih (10. del)

Klavirski sklep koncertne sezone v Ljubljani

V prihodnjih nekaj tednih mi sploh ne bo treba nostalgično misliti na živahno ponudbo koncertov s pianisti, kakršno ima na primer London. V razmiku dobrih dveh tednov bodo namreč v Ljubljani gostovali kar trije mojstri klavirskih tipk - Kocsis, Pletnev in Brendel.

Otroškost suhoparnega akademika

Madžarski pianist Zoltán Kocsis bo gostoval v Ljubljani 18. in 19. maja, ko bo v oranžnem abonmaju igral s Slovensko filharmonijo v Cankarjevem domu. Pred nekaj meseci je Kocsisev rojak, dopisovalec internetne skupine, ki jo lahko najdete na naslovu http://www.egroups.com/list/greatpianists, poslal dopis, v katerem pianista tako zanimivo opiše, da prevod navajam v celoti:

"Larry, ne zamudi Kocsisa, ki je prav gotovo najbolj vsestranski glasbenik med solisti, ki bodo nastopili letos pri vas. Zadnje čase Kocsis na Madžarskem v glavnem dirigira Madžarskemu filharmoničnemu orkestru, zato ti zavidam, ker ga boš lahko slišal delati tisto, v čemer je najboljši. Tehnično je popoln, odlikujeta ga tudi zelo jasen um in precizno uho, kakršnih morda ne boš imel več prilike srečati. Velika škoda je, ker ASO (Atlanta Symphony Orchestra, op. p.) ni imel dovolj poguma, da bi dal na program Bartokov drugi koncert, ki ga Kocsis igra kot nihče drug. Moj prijatelj je bil nekoč priča vaji, na kateri so igrali to izredno zahtevno delo. Preigrali so ves koncert in Kocsis je igral solo, ki ne dopušča prediha. Ko so končali, se je Kocsis obrnil k dirigentu (Iván Fischer) in začel naštevati približno 23 mest, na katerih se posamezni člani orkestra niso natančno držali partiture. To niso bila zgolj približna opazovanja, temveč natančne opazke: "Drugi oboist je spregledal lok v taktu 124." Vse to je opazil, medtem ko se je posvečal svojemu lastnemu delu.

Odlično obvlada angleščino, zato ga lahko tudi sam preizkusiš, če želiš. Kocsiseve zgodbe bi prav lahko zbral v knjigi (zato moraš seveda obiskati Madžarsko!). Toda resnično, če bi šel k njemu in mu rekel: "Zoli, kaj počne viola v devetnajstem taktu drugega stavka Bartokovega četrtega godalnega kvarteta?" - bi ti on odgovoril, ne da bi trenil z očesom, in obenem še dodal, kakšne barve je bilo črnilo, ki ga je Bartok uporabil v rokopisu tega dela. To pa se že navezuje na neko drugo Kocsisovo zgodbo: povabljen je bil v klub, kjer so bili različni intelektualci naprošeni, da imajo petnajstminutne govore. Prišel je, se nekoliko preveč napil vina, in potem, ne da bi imel karkoli napisano, izčrpno govoril približno tri ure o zanesljivosti Bartokovih metronomskih oznak. Če se po vsem tem zdi, da je Kocsis le suhoparen akademik, pa je po drugi strani zelo kapriciozen in zahteva mnogo pozornosti, zato ga v glasbenih krogih obtožujejo, da "ne ve, kako naj se obnaša" in da je "večni otrok". In četudi je zdaj predsednik Madžarskega glasbenega zavoda, ostaja izjemno skromen v stikih z navadnimi ljudmi (kot sem jaz).

Upam, da je tole pisanje prodalo vsaj eno karto za ASO."

Nicholas Jenkins, Budimpešta

Morda bo tole vabilo prodalo še kakšno karto več tudi v Ljubljani. Kocsis, ki ne le koncertira kot pianist in dirigent, temveč tudi sklada, poleg tega pa misli zapisuje v eseje in glasbene kritike, se bo tudi pri nas predstavil kot samosvoj glasbenik. Igral bo dva večera zapored in obakrat se bo predstavil kar z dvema klavirskima koncertoma: Bachovim v f-molu ter Mozartovim v G-duru.

Zakaj se je včasih dobro družiti s politiki?

Pred nekaj leti sem rusko prijateljico - prav tako pianistko - v Londonu povabila na koncert orkestra New Philharmonia v Royal Festival Hallu. Solist večera je bil s prvim koncertom Čajkovskega hrvaški pianist Ivo Pogorelić. Njegova interpretacija tega koncerta me je navdušila že veliko poprej - ko je izšla plošča s Claudiom Abbadom. Žal pa Pogorelića nisem slišala v Ljubljani, ko je septembra 1994 igral ta koncert v hali Tivoli, zato sem se toliko bolj veselila izvedbe v živo. Prijateljici sem že dneve pred koncertom napovedovala, da bo koncert izjemen dogodek. Ker za Pogorelića dotlej sploh še ni slišala, je vse moje izjave jemala bolj z rezervo. Tik pred koncertom, ko sva se sprehajali v foyerju pred dvorano, pa se je zgodba nekoliko spremenila. Prijateljica je postala vsa vznesena, saj je ugotovila, da bo orkestru, ki bo spremljal Pogorelića, dirigiral njen sodržavljan Mihail Pletnev. "Oh, Pljetnof (tako približno se v originalu izgovarja njegov priimek, op. p.)," je vzdihovala, "saj to je vendar pianist, ki je bil že med študijem na moskovskem konservatoriju tako uspešen, da je bil vzornik nas, nekoliko mlajših študentov klavirja!" Ker sama dotlej še nisem slišala za Pletneva, sem bila tokrat jaz tista, ki sem si mislila svoje, rekla pa nič.

Kasneje sem odkrila, da se je Pletnev v rodni Rusiji najprej odlikoval kot pianist. Prav zmaga na mednarodnem klavirskem tekmovanju za nagrado Čajkovskega leta 1978 (ko je imel komaj 21 let) pa mu je prinesla tudi povabilo in sprejem pri takratnem ruskem predsedniku Gorbačovu. Prijateljstvo, ki se je porodilo iz tega srečanja, je Pletnevu leta 1990 omogočilo, da je uresničil dolgoletni sen - ustanovil je Ruski nacionalni orkester, ki ni odvisen od vladne uprave. To je orkester, s katerim odtlej stalno nastopa in snema, občasno pa je tudi gost drugih orkestrov - kot so Losangeleški filharmonični, Simfonični orkester v Birminghamu, Londonski simfonični orkester ter že omenjeni londonski orkester Philharmonia.

Tistega večera je slavil pianist Pogorelić - prijateljica je še dneve po koncertu govorila, da tako pristno ruskega Čajkovskega dotlej še ni slišala v nobeni drugi interpretaciji. Toda čeprav je pianistov kolega in dirigent na koncertu ostal le v solistovi senci, sem si zapomnila prijateljičine besede in ob prvi priložnosti kupila cedejko, na kateri Pletnev igra Chopinova dela (Virgin Classics 7 90738-2, 1990). To je bilo odkritje subtilnega Chopina, ki ga tako pogrešam v mnogih drugih interpretacijah. Ali, če citiram znanega glasbenega kritika Joachima Kaiserja, ki je leta 1997, ob débutu Pletneva za Deutsche Grammophon (ponovno Chopinov recital), napisal: "Presenetljivo, skorajda šokantno je, ko človeka kar potegne v izjemne interpretacije Chopinovih del pod prsti Mihaila Pletneva ... to je plošča leta." Pianistični repertoar Mihaila Pletneva je zelo raznolik, izbor skladb na posnetkih pa običajno tudi zelo izviren. Med tremi CD-ji, ki jih namerava letos izdati, bosta dva s pianističnimi deli. Griegova dela so že naprodaj od januarja dalje; obogatena so s skladateljevimi sedmimi fugami, ki so bile odkrite šele nedavno, zato je bil posnetek tega dela v interpretaciji Pletneva hkrati tudi svetovna premiera. Druga zanimivost so klavirske sonate C. Ph. E. Bacha, ki bodo predvidoma izšle decembra letos. Naj povem še to, da je Pletnev leta 1998 posnel dela Rahmaninova, in to kar na skladateljevem steinwayu v njegovem švicarskem domu blizu Lucerna.

Letošnjo sezono bo Pletnev sklenil prav pri nas v Ljubljani. Program recitala bo zaigral kar štirikrat v tistem tednu (najprej na Dunaju, potem v Luganu v Švici, od tam bo šel v Amsterdam, 30. maja pa bo v Ljubljani). Program bo več kot zanimiv za vse klavirske sladokusce. V prvem delu se bo Pletnev poklonil Bachovemu letu s Partituro št. 6 tega skladatelja in nadaljeval z Beethovnovo zadnjo sonato. V drugem delu pa bomo slišali še vse štiri Chopinove Scherze - ti so bili tudi izbor del na (doslej) zadnjem recitalu Iva Pogorelića leta 1994 v Ljubljani ...

"V nekem obdobju svojega življenja se nisem dovolj smejal."

Pred dobrimi petimi leti sem se na obletnico Beethovnovega rojstva znašla na Avstrijskem Institutu v Londonu, kjer sem poslušala tekmovanje, na katerem so skladateljeve sonate igrali predstavniki glasbenih kolidžev v Veliki Britaniji. Tekmovanje je tradicionalno, in takrat je bil poseben gost večera tudi Alfred Brendel, ki je podelil nagrado zmagovalki (kar medila se je, ko je stala ob njem). Kasneje je sledila zabava ob odlični hrani argentinskega pianista, ki ima v Londonu med drugim tudi restavracijo (menda celo v solastništvu z Martho Argerich). Preden smo se začeli mastiti, me je prijatelj naprosil, naj ga fotografiram skupaj z Brendlom. Brendel seveda za skupinsko sliko z neznanim občudovalcem ni bil ne vem kako navdušen, a se je vendarle postavil pred aparat. Aparat pa ni in ni hotel klikniti. Poskusila sem enkrat, dvakrat, meni je bilo sitno, Brendel je začel mencati ... Usoda tistega večera očitno ni želela, da se trenutek ovekoveči. V aparatu se je namreč izpraznila baterija. Toda Brendel ni bil čemeren - če ne kar vzvišen - samo takrat. Spomnim se, kako smo se ves večer zabavali (sami pianisti!) in bi naše druženje podaljšali pozno v noč, če ne bi Brendel in drugi Avstrijci priganjali. Ja, takrat smo marsikakšno rekli tudi na račun avstrijske zapetosti.

Avstrijski pianist Alfred Brendel, ki živi in deluje v Londonu, je bil zaradi izvrstnih interpretacij del dunajske klasike že dolgo pred tem moj idol. Toda po tistem dogodku sem kar nekoliko oklevala, ali bi šla na katerega od njegovih londonskih koncertov - četudi se kar naprej vrstijo. Zapomnila pa sem si ob neki drugi priliki opazko, ki jo je izrekel eden njegovih učiteljev, Peter Feuchtwanger. Rekel je, da ima Brendel občasno še vedno bolečine v roki, ki so posledica nepravilnega, premalo sproščenega igranja. Torej, tudi on je le človeško bitje - in ta veliki pianist mi je postal že nekoliko bližji. Spet pa se mi je oddaljil v sfere nedosegljivega, ko sem odkrila, da je ne samo odličen pianist ter spremljevalec znanih solistov, temveč tudi pisec esejev, ki jih je zbral v knjigah. Toda podoba o njem se mi je razširila še bolj, ko sem odkrila, da je postal tudi pisec pesmi. Na letalu proti Japonski se mu je najprej porodila pesem o tretjem kazalcu, sledile so druge pesmi, nato je nastala knjiga - najprej v nemščini, oktobra 1998 pa še v angleščini. To niso čisto navadne pesmi - so pesmi absurda, v katerih želi Brendel "obdržati jasnost in preprostost - in gracilnost, če je le mogoče". Hkrati pa hoče z njimi obdržati tradicijo nesmisla, ki sega v Angliji od Lewisa Carrolla ter Edwarda Leara vse do renesančnih mojstrov, v Nemčiji pa je edini pesnik groteske Christian Morgenstern - nekaj njegovih pesmi zna Brendel tudi na pamet.

En prst preveč

Bil je pianist

ki je razvil

tretji kazalec

ne zato da bi z njim igral klavir

čeprav je včasih

diskretno

posredoval v zapletenih pasažah

temveč da je poudaril stvari

kadar sta bili obe roki zaposleni.

Vsake toliko

Se je prst pognal iz njegovega nosa

da bi izpostavil neprestano kašljanje

v dvorani

ali pa se je pojavil izpod fraka

ter v kompliciranih fugah

mežikal gospe v tretji vrsti

videl si ga iztegniti se do konca

izpod srajčnega ovratnika

ter nakazati retrogardno temo

Sem pa tja

kadar je harmonija postala nerazločna

se je celo obrnil proti svojemu lastniku

in je neprestano trkal po njegovi

lobanji

O čem se je želel pritoževati

je ostala skrivnost

jasno da je pianist igral

po svojih najboljših močeh

in publika je

ob takih trenutkih

zadrževala dih

Potem

je prst zginil

v pianistov levi zgornji žep

v dvorani

je bilo čutiti

olajšanje

Moški z videokamero

kateremu je dogodek uspelo posneti

je zakinkal

in kritik

ki je želel vse karseda natančno zabeležiti

je napisal naslov svojega dela

En prst preveč.

(prevod angleške verzije: D. Z.)

Vendar to še niso vsi talenti pianista, ki je šestleten začel klavirsko izobraževanje v Zagrebu. Že kot najstnik je nadvse rad slikal in še danes je ljubitelj slikarstva in kiparstva.

Alfred Brendel bo gostoval v Ljubljani v soboto, 3. junija. Zaigral bo dve Haydnovi in dve Mozartovi sonati. Z veseljem bom šla tudi na njegov koncert.

Radovedna sem, kako bo vsem trem pianistom uspelo vse njihove sposobnosti izluščiti v nizanju klavirskih zvokov ...

Damjana Zupan