Letnik: 2000 | Številka: 5 | Avtor/ica: Miha Zadnikar

Ken Vandermark

Šele fleksibilnost je pogoj za spremembo

V teh dneh, ko praznujemo 35-letnico nastanka vplivne čikaške Zveze za napredek kreativnih glasbenikov (AACM – Association for the Advancement of Creative Musicians*), je kar malce arogantno, da moramo med njenimi nasledniki – komaj kaj prvotnih članov še živi v “Vetrovnem mestu”; precej jih tolče hudo revščino, tipsko za ameriškega godbenika; nekaj jih je že preminilo – promovirati “kot up in nado” prav belega saksofonista.

Pri tem podjetju nam bodi v uteho vsaj dejstvo, da bi ta glasbenik brez slavne “črne asociacije” in njenih zapovedi zagotovo ne bil to, kar je: Še več – če si, na primer, preberemo spremno besedo, kot jo je Ken Vandermark prispeval za album Live at The Velvet Lounge – Fred Anderson Trio (+ Peter Kowald in Hamid Drake; OkkaDisk OD12023, 1999), lahko zaznamo celo eksplicitno verbalno spoštovanje do “svetlih tradicij”; kako je to spoštovanje slišati muzično, o tem pa je vsaka beseda odveč.

Naj je Ken, skratka, po osnovnem izrazu še tak panker, naj njegova goreča in virtuozna pihalska vnema še tako osvaja tudi najožja rokerska srca po vsem godbenem svetu – nikdar in nikakor ne more skriti, da iz njegove duše odzvanja legendarna čikaška zapoved, ki je z novimi svetovnimi godbami in njihovo pojavnostjo tako vehementno zničila ameriško rasistično skovanko o “jazzarjih”.

Rojeni Bostončan (1964) je bil že bruc na montrealski filmski režiji, ko ga je oče, strasten poslušalec jazza, opozoril na Tenor, solističen album Joeja McPheeja. Takrat se je v hipu odločil, da bodo pihala njegovo življenje, pustil je vizualije in začel z intenzivnim delom pri bostonski zasedbi, svoji prvi – Lombard Street Trio. Leta 1989 se je – sovražno razpoložen do Nove Anglije – preselil v Chicago. Po dveh letih naporov in iskanj je začel obupavati tudi tam: mesto je vnovič preživljalo eno izmed svojih nenehnih kreativnih kriz. Pa ga je prijatelj tolkalec Michael Zerang prepričal, naj ostane še eno leto, in od tedaj lahko spremljamo osupljivo delovno, inspirativno in združevalno kariero, pravi razmah idej in srečanj, v katerih je dovolj prostora za sodelovanja oziroma zasedbe, ki gojijo tako rock, rhythm and blues, punk, punk-jazz kakor svobodno improvizacijo in, jasnoda, tisto čudno reč, v kateri se napaja Kenova brez dvoma največja ljubezen – torej (novi) jazz.

Glasbenik se enako dobro znajde brez ozvočenja s komornim klarinetom (pa čeprav pred petnajstimi poslušalci) kot tudi na festivalski noriji, kjer tuli v enormno ozvočen vulkanski tenorsaksofon pred 4.500 ljudmi rokerske baže. Iskreno spoštuje prejkone beden status ameriškega, zlasti črnega jazzista – predolgo je namreč garal napol brezplačno, da bi ga bil zaslepil zunajklubski, zunajpoznavalski uspeh: Potem ko je poleti 1999 nenadno zvedel, da je prejel nagrado MacArthur Fellowship “za genije in njih posebne dosežke” v višini $265.000 (do zdaj so jo med muziškimi sorodniki prejeli Max Roach, Ornette Coleman, Steve Lacy in Anthony Braxton – a je Ken med vsemi daleč najmlajši dobitnik), je sprožil neverjeten val zavisti, toda malokdo ve, da je bil fant osupel, brez besed in čezvse odgovoren pred prejšnjimi dobitniki, povrhu pa je nekaj dni zatem, ko si je opomogel od šoka, brez omahovanja in takoj vložil del denarja v organizacijo turneje s 50 koncerti za svojega vzornika in prijatelja Petra Brötzmanna in njegove različne zasedbe po ZDA. Takole je izjavil za Down Beat malo pred tem, januarja 1999: “Velika večina čikaških glasbenikov, in mednje se štejem tudi sam, si je morala sama utreti pot do del, saj nas ni nikamor povabil nihče. Po mestu je precejšnje število skupin, mimo osnovne scene pa še dovolj podskupin, v katerih se ljudje aktivno trudijo, da pride do interakcij. Mesto je dovolj veliko za kaj takšnega. Reči hočem, da lahko kreativne godbe v Chicagu slišite prav vsak dan v tednu. Kakor, na primer, še v New Yorku. Kljub temu, na videz vsakdanjemu, velemestnemu dejstvu, sem še zmerom prepričan, da je nenavadno. Očarljivo se mi namreč zdi, in bistveno za moj razvoj, da lahko tri večere na teden v domačem mestu igram svoje godbe, pa tiste Suna Raja, Erica Dolphyja, Alberta Aylerja, Marsa Williamsa ali, denimo, Jima Bakerja. Povsem se zavedam, kako srečen sem lahko, da lahko počnem to. Precej nas je, ki si želimo, priti na raven svojih najljubših glasbenikov. In da bi dosegli to raven, moramo nastopati. Zato skušamo ustvarjati svoje lastne pogoje in okoliščine. Mislim, da je to tisto, kar je počela tudi AACM.

“V zadnjih petih letih je razmah nastopov neverjetno velik,” pravi Vandermarkv razgovoru za Boston Globe (8. junija 1999). “Tri leta in pol že igram v seriji, ki jo klub Empty Bottle (v Chicagu, op.p.) pripravlja vsak teden, tam smo tačas pripravili tudi tri mednarodne festivale. V zadnjem razdobju sem to še intenziviral, tako da se tam pojavim tudi do trikrat na teden, pa še večkrat bi se, ko bi ne potoval toliko. Včasih gre precej na tesno.” Očitno je res tako – ko smo namreč Kena 7. marca letos poslušali v zagrebškem KSETu z Oktetom Georga Gräweja, je po dveh izvrstnih, povsem akustičnih nizih pred 400 skoncentriranimi ljudmi (kako se Zagrebu pozna, da se je vzgajal z Bienalom sodobne glasbe!) sicer prijazno kramljal, a je na koncu dodal, da igrajo naslednji dan, v soboto na Dunaju, v nedeljo zvečer je sam z drugo zasedbo na bostonskem odru, v ponedeljek pa s tretjo že spet v domačem – ni še vedel, ali bo to – Empty Bottle ali Nervous Center.

Saj vem predobro – mladosten ogenj in postaven videz vodje energičnega benda The Vandermark Five utegneta marsikoga v Križankah in MKNŽ pognati do znanih mistifikacij in rokovske evforije. In tudi prav je tako; bodi vendar spet en dober, žmohten avant-pop-žur: Navsezadnje gre Ken v rod, ki je odraščal s Sonic Youth in založbo SST in je trudapolno improvizatorsko življenje kakega Evana Parkerja ali Dereka Baileyja spoznal šele sčasoma, naknadno. Obenem s tovrstnim, pričakovanim navdušenjem nad Kenom, glasbenikom, ki si je v postmodernistični godlji znal priigrati mesto v toliko različnih žanrih med hard-rockom in avant-jazzom, pa skušajte, to vam polagam na srce, vsaj tistim redkim, ki vam (še) ni tuja politika (do) (ameriških) godb, zaslišati še tistega “drugega” Kena, kakršnega prav spričo politike zlepa ne bomo spoznali pri nas – zaslišite Kena Vandermarka, ko igra zadnje note v čikaškem klubu, delavski menzi Velvet Lounge sred Chinatowna, pred petimi, desetimi norci ob pol dveh zjutraj docela free, ob boku z lastnikom kluba. Ja, zamišljajte si tistega “drugega” Kena, kako odigra free finale s Fredom Andersonom (mimogrede, lej no, se jima namešata v note Sonny Rollins in Ornette Coleman obenem) ... In šestdesetletni veteran s kapico in cool nasmeškom že gre počasi proti šanku svojega lokala točit naprej piva, ki je napojilo že toliko črnih delavcev in razveselilo na majhnem odru tolikere novomuziške zasedbe – tudi Ken Vandermark je v letih, ko je že domala zgubil zaupanje v Chicago, našel svoj drugi dom pri gostilničarju-saksofonistu Fredu.

Če le morete, v Križankah (5. 6.) in MKNŽ ( ne pozabite, da bi Ken Vandermark ne igral tako svobodno, ne iskal energije v samem tipu zvoka in da bi se navsezadnje – tvegajmo! – niti ne znašel tako spretno v postmodernistični godlji, ko bi se ne bil vzgajal predvsem pri svojem dragem Fredu, tistem “amaterskem” saksofonistu, ki je bil kot čistilec preprog in natakar ves skromen navzoč na znamenitem drugem sestanku AACM maja 1965 v Chicagu, na katerem je Muhal Richard Abrams porekel s tresočim glasom: “Tako, očitno smo se odločili za neprofitno organizacijo. Imam dodatek: Kaj pa, ko bi v njej pisali kar svojo godbo!? Predlagam, da to počnemo kar na skupnih vajah, ne pa vsak zase doma.”

Ali z besedami Johna Zorna (JazzTimes, marca 2000): “Pri svojih 46 imam neskončno srečo, in tega se zavedam – pomislite, da se je John Cage pri teh letih še vedno preživljal s pomivanjem posode.

Saj nam ne rabi kakšna dodatna ali posebna proslava ob 35-letnici AACM – sedemdeseta in osemdeseta so jo tudi v naših krajih predstavila dostojno. “Duh je kost,” ki jo je vrgla AACM in odzvanja še danes – letos je kakor po naključju (spet) v gosteh čudna druščina, direktno ali indirektno povezana z AACM – Anthony Braxton, Peter Brötzmann, Werner Lüdi, John Butcher, Henry Threadgill, Muhal Richard Abrams in, navsezadnje, Ken Vandermark ... z raznimi in različnimi zasedbami in na raznih in različnih prizoriščih. Dinamika ostaja, godbe plovejo v svoja disperzna bistva, eni festivali gredo v mainstream, drugje so zametki klubov, ki si želijo, da bi temu nikdar ne bilo tako. Toda kakor koli obračamo njih godbe, tako stari AACMovci kakor novi Vandermark so vendarle bliže slednjim.

Miha Zadnikar

*Naj dodamo radostno svežo novico, da glasbenik-inovator prof. George Lewis, aktiven član AACM od leta 1971, v sodelovanju z založbo University of Chicago Press za leto 2001 napoveduje izid pregledno-zgodovinopisno-teoretskega dela z naslovom: Power Stronger Than Itself: The Association for the Advancement of Creative Musicians.

The Vandermark Five, diskografija petih:

Simpatico, CD (Atavistic, 1999)

Vandermark 5 vs. Santo, CD (Savage Sound Sydicate, 1999)

(omejena naklada!)

Target or Flag, CD (Atavistic, 1998 )

Live! at the Empty Bottle, CD (Savage Sound Sydicate, 1997)

(omejena naklada!)

Single Piece Flow, CD (Atavistic, 1997)

Druga poslušanja s KV (priporočano je zelo ozek, zelo oseben in svež izbor!):

Paul Lytton and Ken Vandermark: English Suites, 2CD (Wobbly Rail WOB009, 2000)

Misha Mengelberg: Two Days in Chicago, 2CD (hatOLOGY 2-535, 1999)

Jim O'Rourke: Eureka, CD/LP (Drag City DC162, 1999)

Peter Brötzmann: The Chicago Octet/Tentet , 3CD (OkkaDisk OD12022, 1998

Gastr del Sol: Camoufleur, CD/LP (Drag City DC133, 1998)

Joe McPhee: A Meeting in Chicago, CD (Eighth Day 1997), CD (OkkaDisk OD12016 1998)

Fred Anderson/DKV Trio, CD (OkkaDisk OD12014, 1997)

Ken Vandermark: Standards, CD (Quinnah Q08, 1995)

KV je doslej igral in snemal s temile zasedbami:

- DKV Trio (Hamid Drake – bobni, tolkala; Kent Kessler – kontrabas; KV)

- AALY Trio + KV (Mats Gustafsson – tenor-, baritonsaksofon; Peter Janson – kontrabas; Kjell Nordeson – bobni + KV)

- Triple Play (KV; Nate McBride – kontrabas; Curt Newton – bobni, tolkala)

- Sound in Action Trio (KV; Robert Barry – bobni, tolkala; Tim Mulvenna – bobni, tolkala)

- Steam (KV; Jim Baker – klavir; Kent Kessler – kontrabas; Tim Mulvenna/prej: Tim Keenan – bobni, tolkala)

- Caffeine(KV; Jim Baker – klavir; Steve Hunt – bobni, vibrafon, timpani, tolkala)

- Cinghiale (KV; Mars Williams – pihala, igračke, zvonovi)

- Boxhead Ensemble (v raznih postavah: Tren Brothers; Edith Frost - glas; David Grubbs – klavir, kitara; Will Oldham – orglice; Ryan Hembrey – baskitara, električna kitara, harmonika; Charles Kim (– film +) Pinetop Seven; Michael Krassner – električna kitara; Fred Lonberg-Holm – violončelo; Julie Pommerleau – violina; Scott Tuma in Mick Turner – električna kitara; KV; Bonnie Prince Billy – glas, električna kitara; Jim White – bobni, tolkala … et alii)

- DK3 (Duane Denison – kitara; James Kimball – bobni; KV)

- FJF (Mats Gustafsson – tenorsaksofon; KV; Kent Kessler – kontrabas; Steve Hunt – bobni, tolkala)

- Barrage Double Trio (KV and Mars Williams – pihala; Kent Kessler and Nate McBride – kontrabas; Hamid Drake and Curt Newton – bobni, tolkala)

- Steelwool Trio (KV; Kent Kessler – kontrabas; Curt Newton – bobni, tolkala)

- Crown Royals (Pete Nathan – električna kitara; KV; Mark Blade – baskitara; Jeff BBQ – bobni)

- NRG Ensemble (Mars Williams and KV – pihala, igrače; Brian Sandstrom – kontrabas, električna kitara, trobenta, sirene, tolkala; Kent Kessler – kontrabas, trombon; Steve Hunt – bobni, vibrafon, timpani, tolkala)

- Vandermark Quartet (KV; Daniel Scanlan – električna kitara, violina, kornet/oz.Todd Colburn - kitara; Kent Kessler – kontrabas; Michael Zerang – bobni, tolkala)

- Waste Kings (Pete Nathan – električna kitara; KV; Mark Blade - baskitara; Brendan Burke – bobni)

- Flying Luttenbachers (Weasel Walter – bobni, pihala; Chad Organ - tenorsaksofon; KV; + ponekod še: Jeb Bishop – trombon, baskitara; Dylan Posa – električna kitara)

- Lombard Street (KV; Peter Warren/Geoff Lipman – električna kitara; Curt Newton – bobni)

- Fourth Stream (KV; Scott White – električna kitara; Brendan Burke – bobni)

Aktivne čikaške skupine, v katerih redno igra KV (uradno nimajo posnetkov):

- Vandermark Territory Band (KV, Dave Rempis, Axel Doerner, Jeb Bishop, Jim Baker, Fred Lonberg-Holm, Kent Kessler, Paul Lytton, Tim Mulvenna)

- Broken Shadows (KV, Dave Rempis, Tim Mulvenna, Kent Kessler, Tim Daisy)

- Chicago Improvisors Group (KV, Jeb Bishop, Michael Colligan, Todd Margasak, Dave Rempis, Jim Baker, Kevin Drumm, Kent Kessler, Josh Abrams, Adam Vida)

- Vandermark/Parker/Kupersmith/Taylor (KV, Jeff Parker, Noel Kupersmith, Chad Taylor)

- Invesco (Liz Payne, Adam Vida, KV)

- Chicago Bridge Unit (KV, Kent Kessler, Tim Mulvenna)

- Witches and Devils (Mars Williams, KV, Jim Baker, Fred Lonberg-Holm, Harrison Bankhead, Steve Hunt; lahko tudi: Jeb Bishop, Kent Kessler, Hamid Drake, etc.)

- Wounded Jukebox (Terri Kapsalis, John Corbett, KV)

- Signal to Noise Unit (KV, Kevin Drumm, Steve Butters/izv.:Matt Weston)

Nekdanje, danes neobstoječe skupine, v katerih je igral KV (uradno ni posnetkov):

- Georg Gräwe/Ken Vandermark Large Band (Georg Gräwe, KV, Robbie Hunsinger, Jeb Bishop, Fred Lonberg-Holm, Julie Pomerleau, Kent Kessler, Tim Mulvenna

- October Trio (KV, Kyle Hernandez, Matt Weston)

- Unheard Music Quartet (KV, Todd Margasak/Mike Hagedorn, Jeb Bishop, Otto Huber

(povzeto po izjemno urejenih spletnih straneh o Kenu Vandermarku in navezavam k drugim podatkom o njem: http://www.cs.nwu.edu/~tisue/vandermark/, http://www.wnur.org/jazz/artists/vandermark.ken/)