Zeke

Moč spiiiid rocka

Kratko, jedrnato in učinkovito! To so lastnosti podivjanih rockovskih zajcev, ki so se vso drugo polovico devetdesetih let prebijali v samo ospredje sodobne rockovske produkcije. Nebrzdana energija kitarskega revolta, odtisnjena na vseh dosedanjih štirih albumih, dobi tisto pravo karmo v živo, zato je treba povsem resno vzeti sporočilo slovenski publiki, ki sta ga posredovala kitarista skupine Sunny (S) in Mark (M) pred koncertom v Austinu: "Pripravite se na rock!"

Na začetku ste v ZDA izdajali za založbo Scooch Pooch, v Evropi pa vas je že takrat zastopala Epitaph – založba, za katero na ameriškem tržišču izdajate zdaj. Kako to?

M: Drži. Scooch Pooch je že na začetku dal licenco Eurotaphu. V bistvu gre za neposredne povezave in distribucijski odnos med njima. Zaradi naše zdajšnje pogodbe z Epitaphom si je Scooch Pooch, na primer, zagotovila objavo vseh svojih izdaj za Eurotaph. Čeprav smo v ZDA zdaj torej pri Epitaph, to ne pomeni, da singlov ne moremo izdajati tudi za Sub Pop, Empty Records, Black Lung Records – samo albumi izhajajo izključno pri Epitaph. To je tudi edina založba, ki nas plačuje.

Epitaph ob melodičnem hard core punku že nekaj let podpira tudi drugačne zvoke: Zen Guerilla, Man ... or Astroman?. Kaj si mislite o spremembi njihove politike?

S: Všeč mi je, da podpirajo zvočno različne bende, saj menim, da gre za odlične glasbenike.

M: Nad tem početjem se ne moremo pritoževati. Zanimivo je tudi, da so bili - ko so nas prvič seznanili z možnostjo podpisa pogodbe z Epitaph - nekateri člani skupine takoj za, sam pa sem bil malce zaskrbljen. Niso me takoj prepričali, zato sem se tudi pozanimal, ali bi nam Jim s Scooch Pooch morda dal nekaj tisoč dolarjev več, če bi izdali tudi naslednji album zanj. Želel sem sodelovati s seattlsko založbo, nisem bil navdušen nad idejo o založbi v Los Angelesu, saj bi moral tja leteti ali se celo voziti z avtom, le tako bi bil povsem gotov o vseh dogovorih, ki so potrebni za izdajo albuma. Navajen sem namreč bil, da se samo sprehodim do pisarne Scooch Pooch in se pogovorim z Jimom, o čemerkoli sva se že morala pogovoriti. Ko pa smo zaštekali, da za Epitaph izdajajo tudi skupine, kot so Dwarves, Cramps, New Bomb Turks, in da so z njo zadovoljni, smo se tudi mi odločili zanjo.

V zadnjih petih ali šestih letih ste ves čas ustvarjali?

S: Vedno huje je! Vedno več je dela, mi pa smo vse bolj površni, pa še staramo se.

M: V vsem tem času smo si privoščili cele tri mesece počitka, ko nismo delali popolnoma nič.

Kdaj je bilo to?

M: Od lanskega decembra do februarja letos.

To naj bi bil vaš prvi počitek v petih, šestih letih?

M: Ko smo delali ploščo Kicked In The Teeth, sem imel za pisanje komadov na razpolago ves mesec, a smo delo končali že v 14 dneh. Za komade za zadnji albumu Dirty Sanchez smo porabili 3 tedne. Vseh 16 ali 17 komadov sem moral napisati v nekaj tednih, potem pa jih je bilo treba še posneti! Kicked In The Teeth smo posneli zelo hitro, tale zadnji album pa je bil prava mora – prvi kos albuma smo posneli v dveh tednih.

S: Potem smo morali delo še dokončati. V studio smo hodili med eno in drugo turnejo. Trikrat smo bili v studiu. Šli smo snemat, pa nismo uspeli vsega dokončati, ker smo že morali na naslednjo turnejo. Prišli smo nazaj v studio, spet šli na turnejo in spet nazaj v studio, da smo končali zadnji del snemanja. Zelo nemirno in naporno, a prav toliko dejavno!

M: Je pa tudi res, da smo po mesecih, ko nismo počeli čisto nič, ob vrnitvi v prostor za vaje pripravili skorajda ves album, in to takoj. Zdaj vemo, kaj vse lahko naredi kratek počitek. Sicer pa smo stalno na turnejah ali pa snemamo.

Bend je torej vaša edina zaposlitev?

S: Ja.

M: Jaz sem se skorajda zaposlil kot vodovodar, pa mi potem ni bilo treba.

Z novo ploščo Dirty Sanchez ste se vrnili k zvoku s prvih dveh izdaj. Predhodna Kick In The Teeth je bolj hardrockerska, nova je naravnost spidrockerska.

M: Veliko zadev s plošče Dirty Sanchez je precej bližje temu, kar smo počeli na prvem albumu, in komadi, ki jih delamo v tem trenutku, so celo korak bližje zgodnjemu materialu.

Od kod vam ta naspidirana energija?

M: Poslušam veliko čudnih zadev: Slayer, nekoč sem precej poslušal Dwarves, G. G. Allina in Antiseen. O Zeke sem vedno razmišljal kot o naspidiranih Antiseen, kar seveda nismo, a se je vse začelo s to željo. Hitrost verjetno prihaja od Slayer, gre pa tudi za punk in hard core vplive. Poison Idea je tudi ena od skupin, ki je močno vplivala na nas, če verjamete ali ne.

Precej se je spremenil tudi način petja. Zdi se, kot da bi te obsedel sam satan.

M: Ja, seveda. (smeh) Pojma nimam, kako je prišlo do tega, zgodilo se je pač. Pred kratkim smo veliko poslušali in odkrivali black metal. Dobil sem nekaj zgodnjih plošč Bathery Love, Hell Hammer, nisem še čisto prepričan, ali so mi všeč Craddle of Filth.

S: Zato tudi komaj čakamo, da gremo v Oslo in Skandinavijo, tam je ta scena precej močna.

Boste tudi snemali tam?

S: Ne, samo igrati nameravamo.

M: Je pa dobra ideja, prav zanimivo bi bilo poskusiti s snemanjem. Bomo preverili, kaj se da narediti.

Kaj si mislite o vseh mešanjih glasbe v zadnjem času? Vedno manj je vrtičkov. Pri vaši glasbi se hitro opazijo vplivi Motörhead, satanistov, Dwarves, sami ste omenili Poison Idea.

S: Gre samo za močno energijo, edino ta je pomembna.

M: Ko poslušam našo glasbo, si en dan mislim o njej, da je spidpunk ali spidrock. Čez kakšen dan pa se mi že zdi totalni umazani garažni rock. Vplive vlečemo iz različnih koncev, vsi poslušamo zelo različno glasbo, veliko je reči, ki vplivajo na nas. Vse upoštevamo in skušamo vključiti.

Ideologija v glasbi nima pomena!

M: Absolutno! Ne bojimo se poskusiti novih reči. Ne glede na to, ali si želimo ali ne, bo tuja glasba vplivala na nas, a je ne bomo ideologizirali, sploh pa nimamo ideologije. Nič več je ni v naši glasbi, kot sta je imela Jerry Lee Lewis ali Little Richard.

BIGor in Viva