Mavis Bayton

FROCK ROCK: Women Performing Popular Music

Oxford University Press, 1998

Knjiga Frock Rock je prva študija o ženskah v popularni glasbi, ki je napisana izključno kot akademski diskurz. Temelji na sto petih poglobljenih intervjujih (med drugim s Skin iz Skunk Anansie, Vicky Aspinall iz Raincoats, Debbie Smith iz Echobelly, Candido Doyle iz Pulp, Laetitio iz Stereolab, Gail Greenwood iz Belly in L7, Natasho Atlas iz Transglobal Underground in Vi Subversa iz Poison Girls), natančno orisanih po presoji avtorice, nekoč tudi aktivne protagonistke in opazovalke rokovske scene v Oxfordu (leta 1978 je igrala v ženskem bendu The Mistakes iz Oxforda in številnih drugih punkovskih skupinah).

Danes sociologinja Mavis Bayton predava in poučuje na kolidžu Ruskin v Oxfordu. Še posebej jo je zanimal rokovski svet skupin, in svoje preučevanje in raziskovanje je zastavila v sklopu treh vprašanj: prvič, zakaj je, primerjalno, tako malo žensk v rokovskih skupinah; drugič, kaj je tako posebnega na tistih posameznicah, ki to vendarle počnejo; in tretjič, kakšne so njihove izkušnje pri ustvarjanju glasbe in lastne kariere.

Frock Rock se začenja z dokaj nepopularno ugotovitvijo, da je rock predvsem zaposlitev in trdo delo. Avtorica potem razčlenjuje, kaj pomeni to za ženske in kaj za moške. Vse z ostrimi in bistrimi analizami. Knjiga je najboljša študija o vsakodnevnem življenju glasbenic popularne glasbe, obogatena z realnim vpogledom v delo ustvarjanja glasbe, in obenem koristno branje za vsakega, ki je kdaj menil, da so rokovske zvezde samo rojene pod 'srečno zvezdo'.

Ko analizira položaj žensk v popularni glasbi, Baytonova ugotavlja, da je svet popularne glasbe strukturiran v terminih spola. Od tiste povsem tradicionalne vloge, kjer so ženske konzumentke, oboževalke ali pa zgolj spremljevalke (žene, matere, dekleta ...), in ne aktivne glasbenice. Podobno velja tudi za glasbeni tisk v celoti, večina glasbenih kritikov je moških in hegemonističen moški pogled tako prevladuje tudi v glasbenem tisku. (Izjemno simpatično odkrita je Latetia iz Stereolab, ko pravi, da jo kritiki večkrat imenujejo »lepa«, med tem ko za partnerja v bendu Tima ne pišejo, da je čeden. »Tudi sicer kritiki raje govorijo s Timom in me puščajo ob strani. In počutim se slabo.«)

Podobno endemičen je problem starosti na tem spolzkem terenu ženske ustvarjalnosti. Kjer velja, da je tridesetletna ženska že stara in kjer je ves »sistem lestvic« prilagojen v glavnem mladim telesom in hegemoničnim, maskulinističnim vzorcem moških o »privlačnosti«. Z velikim veseljem je avtorica poiskala in vključila v raziskavo tudi mnenja »starejših« rokovskih aktivistk.

Frock Rock raziskuje vse socialne faktorje, ki »oddaljujejo« ženske od igranja v bendih (medtem ko pevke v skupinah niso danes nič posebnega, so ženske, ki igrajo na instrumente, v bendih še vedno redke), in obenem išče tiste poti, ki omogočajo njihovo vključitev.

Avtorica v uvodu primarno namenja knjigo študentom in akademikom, ki delajo v popularni glasbi ali jo študirajo. Želi in upa, da lahko knjigo berejo kot vodilo tudi vse tiste ženske, ki želijo delati glasbeno kariero, opozarja na morebitne težave, ki nastanejo, in obenem demonstrira, kako se jim izogniti.

Posebno natančno se je Baytonova lotila stila pisanja. Kako problematiko predstaviti tudi neakademski publiki? Kako ujeti živo, včasih obskurno govorico ulice in obenem obdržati tempo določenih socioloških konceptov ter ustvarjati neko relevantno akademsko referenco. Izredna moč Baytonove je, da se ne boji biti jasna in razumljiva, čeprav je sociologinja. Naslednji problem so trenutno razpoložljive terminološke kategorije (rock, pop in indie), ki so se zdele skrajno neprimerne in problematične. Vse od leta 1960 do leta 1980 je bilo zelo preprosto uporabljati termin 'rok' in 'pop', da si orisal dva čisto ločena fenomena. Rok je bil kar pravšnji in vseobsegajoč termin, ki je pokrival nastope vseh skupin, ki jih je avtorica raziskovala. Vendar sta se od takrat spremenila glasba in tudi jezik. Rok danes pomeni določen glasbeni stil. Primer: »Veliko skupin, o katerih sem pisala v letih 1995-96, bi glasbo uvrstilo med 'indie', čeprav bi ženske, ki so v osemdesetih igrale isti tip glasbe, uporabljale termin 'rok.'« In ker Mavisova raziskuje obe obdobji popularne godbe, je bila natančna razdelava pojma nujno potrebna. Podobno previdna je tudi pri rabi termina 'popularna glasba'. V ameriških knjigah (denimo pri Gaarovi iz leta 1992) se oznaka često uporablja za kitarske bende, v nasprotju s prevladujočo pogovorno obliko v Veliki Britaniji, kjer ta pojem ne označuje prostranosti popularne glasbe, temveč čisto poseben slog.

Kaj torej dela rokovsko glasbo rok(ovsko)? Imamo morda opravka s srečno poroko teorije in prakse estetike, ki je premaknila generacijo, rok kot poseben umetniški medij raje kot vrsta popularne glasbe?

V nasprotju z drugimi pisci o rokovski glasbi se Mavisova osredotoča na avtorske intervjuje z rokovskimi protagonistkami. Ne analizira lirike, ne ozira se na kritike, temveč jemlje iz živega pogovora, ki vpet v čas in prostor razgalja posamezne usode. Močno zaznamovane z glasbo. Rokovsko. Vedno in povsod na prvem mestu. Želja torej, delati tisto, za kar veš, da delaš najbolje. Spol je tu, kakor se sliši kontradiktorno, vendarle povsem drugotnega pomena. Ali pač?

Ko se je izčrpala psihosocialna dinamika moškega rokovskega uporništva, se je rokovska kultura soočila z možnostjo edine možne meje, ki jo nudi ženska izkušnja, ki je bila doslej bolj ali manj izpuščena. »Ko sem v osemdesetih začela z raziskavo, je bilo le malo napisanega o ženskah v popularni glasbi. Celo danes, čeprav imamo nekaj odličnih novinarskih knjig, je še vedno primanjkljaj akademskih besedil.«

Knjiga Frock rock Mavis Bayton srčno polni ta manko; je berljivo čtivo in neprecenljiv prispevek k študijam popularne glasbe. Prepričana sem, da bo postala ključno besedilo v kulturoloških študijah, študijah medijev, ženskih študijah in študijah sociologije kulture.

Varja Požar