Ken Brooks

IN SEARCH OF VAN MORRISON

Agenda, 1999

Ko so pred kratkim v Ljubljani zaprli eno boljših knjigarn, sem se kar zgrozil, ko sem videl, koliko knjig o glasbi je ostalo na policah. Danes, v obdobju interneta, sicer obstaja možnost, da slovenski glasbeni navdušenci glasbeni tisk naročajo iz tujine, vendar slaba prodaja - v ponudbo naših knjigotržcev se raje ne spuščam - gotovo govori o delovanju naših kritikov, (kvazi)poznavalcev in radijskih urednikov po liniji najmanjšega odpora. Včasih je pač treba kupiti tudi kakšno knjigo. Ko sem nekoč prodajalko vprašal, če gredo na primer notne knjige sploh v prodajo - saj sem kar nekaj let na policah gledal iste naslove - mi je odvrnila: »Kje pa. Ljudje bi si jih radi kar fotokopirali!«

Angleška knjižna založba Agenda je izdala že celo vrsto zanimivih, čeprav skromno opremljenih knjig o glasbi in glasbenikih, prav novo delo o glasbi Vana Morrisona pa verjetno sodi med njene boljše in pomembnejše izdaje. Na trgu je sicer več knjig o Vanu Morrisonu, vendar so nekatere naravnost površne in bralcu Morrisonove glasbe kaj bistveno bolj ne približajo. Prav v tem približevanju pa se mi zdi, da leži pomen in namen takšnih izdaj. Avtor knjige Ken Brooks je eden največjih poznavalcev glasbe Vana Morrisona. Njegovo ustvarjanje spremlja že od samega začetka, pri obravnavanju Morrisonove umetnosti pa je dokaj samosvoj. Brooks je znan kot avtor zelo hvaljenih knjig o Bobu Dylanu, Jimu Morrisonu in Tomu Waitsu, njegovo obravnavanje Morrisonove glasbe pa temelji na primerjavah Morrisonove poezije s književnimi deli umetnikov besede, kot so W. B. Yeats, James Joyce, William Blake, Lice Bailey in drugi. Van Morrison je umetnik podobnega kova kot Bob Dylan. Ne mara glasbenih novinarjev in zavrača vse poskuse razlage ustvarjanja. Verjetno je prav on edini, ki bi tej knjigi lahko dal realno oceno.

Kakorkoli, dejstvo je, da se je Ken Brooks odločil raziskati glasbene in predvsem pesniške korenine Vana Morrisona. S komentarjem je pospremil prav vse Morrisonove albume in celo posamezne pesmi. Ob prvem branju - za verodostojnejšo oceno bo treba še enkrat pazljivo poslušati vse Morrisonove pesmi in prebrati ali poslušati ter seveda razumeti referenčne plošče, romane in pesniške zbirke - se zdi Brooksov poskus posrečen in dovolj argumentiran. Ali je Van Morrison resnično poslušal in vase vsrkal vso našteto glasbo in poezijo, pa ve le on sam (www.arbooks.com).

Jane Weber