BISSO NA BISSO

Racines

V2, 1999

Čeprav je soukous že vrsto let moja edina domovina, le ne moram zanikati, da se je ta najbolj afriška izmed vseh afriških glasb v zadnjem času nekam izpridila. Vrteti se je namreč pričela po tako histerično neučakanih taktih, da imam pogosto občutek, da je postala brzina njena edina vrlina, mrzlično vabilo na ples pa njeno edino omembe vredno sporočilo. Razlogi za čustveno izpraznitev rumbe lingale ali soukousa so številni in vsi po vrsti brez izjeme prej politično-ekonomske kot zgolj glasbene narave, zato jih ni umestno obžalovati na straneh glasbene revije, še najmanj pa v predstavitvi senzacionalnega albuma, ki utegne v kratkem temeljito pretresti ne le soukous, ampak hočeš-nočeš in tako v dobrem kot v slabem tudi sleherno, še tako samoraslo ali vase zazrto afriško glasbeno zvrst. Tako pač je! Proti temu se ne da nič storiti. Kongoleška rumba je "bog i batina" afriške glasbe. Pravzaprav se je – sodeč po novicah, ki se te dni usipajo iz razno raznih koncev Afrike, Francije in Belgije - glasbeni coup d'etat vseafriških razsežnosti že zgodil. Pred kratkim sem se lahko, na primer, v Kamerunu prepričala, kako tam preprosto ni človeka, mlajšega od petdeset let, ki še ne bi poznal Racines, kakor se prevratniški album imenuje, in bi ne bil nad njim, če že ne do amena, pa vsaj iskreno navdušen. "Korenine" so delo šesterice uveljavljenih francoskih raperjev kongovskega rodu, ki se na naslovnici plošče predstavijo kot skupina Bisso na Bisso (Mi smo Mi oziroma Enotnost), čeprav v resnici vsak izmed njih igra v lastnem hip hop bandu. V živo so zategadelj doslej nastopili samo enkrat, a to v do zadnjega kotička nabitem Zenithu, pariški različici našega bežigrajskega stadiona. Bisso na Bisso vsekakor niso prvi afriški glasbeniki, ki so uspeli prepričljivo nadgraditi že obstoječe z novim, sodobnim ali samo trenutno modernim, niti niso prvi, ki so se lotili rapa po kongoleško in kongoleške glasbe po rapersko, so pa zagotovo prvi, ki so slednje storili sproščeno in brez zadržkov, da ne rečem, po pobalinsko. Lahkotnost izražanja je seveda zgolj navidezna. Da so Bisso na Bisso ploščo ustvarjali premišljeno in nemara celo mukoma (snemali so jo menda tri leta), priča njena skoraj geometrično zastavljena zgradba. Vsaka posamezna skladba je namreč svojevrstna pomanjšava celotnega albuma; prične se z romantičnim napevom, vzetim iz zakladnice pozabljenih domoljubnih viž, ki so jih Kongovci z obeh bregov reke Kongo prepevali za časa Patrica Lumumbe, nadaljuje pa se z nič manj nostalgičnim kitarskim, basovskim in pianističnim solom, po katerem neprestano udrihajo drzni raperski glasovi, dokler se iz množice teh rezko nasprotujočih si zvokov ne izlušči spevna in hkrati plesna melodija, ki skladbo po krajšem zapletu ter dveh ali treh rahločutnih variacijah na isto temo zvleče do nepredvidljivega konca. Sporočilo plošče je zapisano v uvodni pesmi, arhivskem posnetku kongoleškega trubadurja par excellence Franklina Boukake, ki je bil pred tridesetimi leti zahrbtno umorjen zaradi revolucionarnih, ali bolje, pravičniških prepričanj. Če ga malček parafraziram, se glasi: "Konga nista dva, ampak je eden, za vselej združen v lakoti po svobodi in pravici. Vzeli ste nam svobodo, lakote nam ne morete!" Priznam, preveč imam povedati. Toda le kako bi ne imela, ko pa vendarle govorim o zdaleč najudarnejši afriški glasbi, kar se jih te dni vrtinči naokrog, in obenem o najnežnejšem rapu, kar si ga je moč zamisliti. Izbira je vaša in v obeh primerih pravilna. Pazite samo, da vam ne bo ta ali oni predsodek preprečil, da bi si jo sploh privoščili!

Sonja Porle