NORMAN BLAKE

Far Away, Down on a Georgia Farm

Shanachie/Koch, 1999

Norman Blake je izjemno produktiven glasbenik, treba je priznati, da je včasih kar težko spremljati vse njegove dejavnosti. Plošča Far Away, Down on a Georgia Farm je logično nadaljevanje glasbenikovih prejšnjih del; ob prvem poslušanju se zdi, da ne prinaša nič novega, vendar ni čisto tako. Ob večkratnem poslušanju jo boste gotovo vzljubili, tako kot vse prejšnje zelo skrbno sestavljene plošče tega vplivnega kitarista in pevca. Norman Blake je resnično zaljubljen v glasbo dvajsetih in tridesetih let, a piše tudi lastne skladbe; tako vsaka plošča prinaša nekaj popolnoma njegovega, čeprav je po drugi strani res, da imajo vse Blakove skladbe tako močne korenine v že slišanem, da jih je včasih kar težko ločiti od starih melodij bratov Delmore in podobnih trubadurjev. To je plošča za ljubitelje čiste akustične glasbe. Norman Blake igra na različne kitare, mandolino, bendžo in dobro, zraven pa poje z razpoznavnim, razmeroma visoko nastavljenim glasom. Blake je v nekaterih zelo zahtevnih skladbah še enkrat dokazal, da sodi med najboljše akustične kitariste, zelo dobro se znajde tudi na drugih glasbilih s strunami. Slaba polovica pesmi je Blakovih, druge prihajajo iz repertoarjev starih pevcev balad, violinistov in potujočih zabavljačev. Lahko zapišem, da Norman Blake za ameriško glasbo pomeni nekaj podobnega kot Martin Carthy za angleško. Včasih me pri Blaku moti le to, da hoče, da vsaka njegova skladba zveni, kot bi prihajala iz dvajsetih let. Malce več lastnega duha mu ne bi škodilo (www.shanachie.com).

Jane Weber