MIRA CALIX

One On One

Warp, 2000

Ja, kar pravilno ste uganili, Mira Calix je ženskega spola. Mogoče se vam ne zdi nič pretresljivega ali nevsakdanjega, vendar vas moram opozoriti, da se gibljemo po elektronski glasbi. In tukaj so ženske precej redka stvar, še posebej, če so producentke. Tako kot večina glasbenih panog in zvrsti je tudi tehno godba ves čas ostajala v moški domeni. Ženske so opravljale zelo omejen spekter nalog, kot je igranje bas kitare, petje ter birokratsko delo na oddelku za stike z javnostjo. In prav tam naletimo na Južnoafričanko Miro Calix, ki jo lahko spoznamo po pravem imenu Chantel Passamonte. Olajševalna okoliščina je v njenem primeru verjetno dejstvo, da je delala za sheffieldsko založbo Warp. Ta ji je kasneje omogočila nemoteno snemanje debutantskega albuma. Ker sta bila šefa založbe, Steve Beckett in Rob Mitchell, precej navdušena nad njenima EP ploščama Ilanga ter Pin Skeeling iz let 1996-97, sta jo nekako le uspela prepričati, naj se posveti izključno glasbi. To se je tudi zgodilo in Mira se je odpravila na leto in pol dolg odklop od vsakdanjega življenja. Iz zvočnih idej, ki so se v tem času razvijale v njenem domačem studiu, je nastal album One On One. Predstavljajte si ga kot zelo natančen prikaz tega, kar se je kopičilo v možganih Mire Calix in posredno na trdih diskih njenega računalnika. One On One je temačna ambientalna dogodivščina, ki se le na štirih ali petih mestih spremeni v eno od oblik inteligentne plesne glasbe. Na mestu je primerjava z Boards Of Canada, Plaid ... Prav ti redki komadi, ki zaidejo v področje, definirano z udarci na minuto, so skelet albuma. Vse drugo, vse ambientalne miniature, ki sestavljajo One On One, služijo le kot uvod, intermezzo in kot sredstvo, ki nam olajša vračanje nazaj iz intimnega dogajanja v deželi sanj. Mira Calix torej temelji na kontrastih: med agresivnim in nežnim, med temačnim in svetlim, med vsakdanom in odmaknjenostjo ter seveda med miniaturo in tisto pravo, otipljivo stvarjo. Mogoče bi bil njen album veliko bolj poslušljiv, če bi nanj uvrstila manjše število ambientov v vseh možnih oblikah. One On One je namreč na trenutke tako introvertiran, da ga je resnično zelo težko poslušati. Potrebna je velikodušno odmerjena mera koncentracije in dobre volje. Ampak to je lahko obenem tudi čar albuma. Če ga ujamemo v pravem trenutku, se zdi kot najboljša stvar na svetu, če pa ga še dodatno razstavimo v več kosov, nam lahko vendarle služi za neobremenjeno vsakdanje poslušanje. Odvisno od tega, kateri del pač vzamemo.

Jure Matičič