Letnik: 2000 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jure Potokar

FELA KUTI

Black President – The Best Best Of

Universal/Multimedia, 1999

Nigerijski superzvezdnik in enfant terrible Fela Kuti je sicer mrtev že skoraj tri leta, toda njegovo mesto in pomen v razvoju afriške popularne glasbe morebiti šele začenjamo prav odkrivati. »Kralja afrobeata« so namreč proti koncu osemdesetih in v devetdesetih zasenčili nekateri mlajši in prodornejši afriški glasbeniki, toda to njegovega glasbenega ustvarjanja ni ustavilo, kot ga nenehno šikaniranje in zapiranje ni odvrnilo od napadov na korumpirano nigerijsko vojaško vlado. Prav zato se zdi, da si Kuti upravičeno zasluži oznako glasbenega vizionarja in primerjave z Bobom Marleyjem.

No, še eno veliko težavo pri vrednotenju Kutijeve glasbene zapuščine predstavlja njena ogromnost in nepreglednost. Dosedanje zbirke 10 diskov in vinilnih plošč so bile pač preveč obsežne za koga, ki skuša ugotoviti, kaj je nigerijski zvezdnik počel. Prav zato se zdi, da je dvojni disk Black President kot naročen za to, da Kutija spozna zares veliko ljudi. Prinaša namreč destilat tistega, po čemer se ga bomo najraje spominjali, toda ker so nekatere skladbe zavzemale kar ves album, so bili kompromisi nujni. Tako so posamezne skladbe editirane na »znosno« dolžino, kljub temu pa do vrha polni dvojni disk (158 min!) premore vsega 13 skladb. Ampak nekaj med njimi je zares antologijskih, na primer uvodna Lady in partnerska Gentleman, še zlasti pa izjemna Zombie ali recimo Sorrow Tears and Blood. Ampak izbor je bolj ali manj arbitraren. Kutijeve skladbe namreč po razmeroma dolgem uvodu »padejo« v hipnotično poliritmijo, ki te skoraj avtomatično prisili k plesu, če pa upoštevamo še silovitost izvedbe večinoma zelo številčne zasedbe, značilne Kutijeve saksofonske intervencije in njegovo petje besedil v namerno »pidgin« angleščini z ostro kritiko političnih, socialnih in gospodarskih razmer v Afriki, ki ji vladajo korumpirane vlade in multinacionalke (npr. ITT), katerih edini cilj je čim večji dobiček, dobimo glasbo, ki spada med najbolj prodorne, kar sem jih kdaj slišal. Morda je dodaten argument za kakovost izbora podatek, da je zanj poskrbel sin Fele Kutija Femi, in dejstvo, da je to ena izmed plošč, ki se je v zadnjih mesecih najpogosteje vrtela v mojem CD predvajalniku.

Jure Potokar