Letnik: 2000 | Številka: 5 | Avtor/ica: Janez Golič

UTE LEMPER

Punishing Kiss

Decca/Multimedia, 2000

Ute se je proslavila kot izvrstna interpretka nemških kabaretnih songov in francoskih šansonov. Sedaj, po več kot petnajstih letih, se je odločila za vdor v sodobnejša ozemlja. Z odličnimi zvezami in z ugledom, zgrajenim z leti, je uspela prepričati uveljavljene avtorje, da so prispevali pesmi, pisane na njeno, s črnim usnjem tesno oprijeto kožo. Večini je nemški kabaret blizu, zato se jim ni bilo težko prilagoditi naravi njene interpretacije. Nick Cave je uvodno Under The Water celo položil v usta dekletu, ki jo utaplja njen fant in sedaj pod vodo prav poetično razmišlja o svoji smrti. Lahko jo vzamete tudi kot nadaljevanje Where The Wild Roses Grow, le da jo Ute prestavi na oder kakega hollywoodskega muzikala. Bolj svoja in predvsem boljša je v izpovedih, zadržanih s stisnjenimi zobmi, še posebej, ko se izvije v jeznih krikih iz polnih pljuč. V naslednji morilski baladi, izvrstni Case Continues, kjer z baritonom pomaga Neil Hannon iz Divine Comedy in vzpostavlja podoben ljubezensko-sovražen odnos, se Ute v vlogi žrtve še enkrat sprašuje, če je v njem kljub umoru ostal vsaj kanček ljubezni. Nemško gracioznost izkaže v Streets Of Berlin, ko išče moško žrtev, ki bi ji prikrajšala za spanec vsaj eno noč. Posebej spoštljiva je v dveh Waitsovih pesmih, za spremembo aranžersko skromnih, da bi se le približala navidezni okornosti originala. Vmes pa je pritaknila še original Kurta Weilla, da bi jasno pokazala na korenine.

Ute v pobožni želji po združevanju blišča ameriškega muzikala, če ne kar sredinskega orkestriranega popa, starih songov, socialno angažirane vsebine ter drže nemške fatalne ženske ni povsem uspela. Izumetničen videz kvaziupornice ne gre skupaj z boemsko vsebino nekaterih pesmi, bolje učinkuje v izoliranem avantgardističnem sklepnem dejanju, ki ji ga je pripravil Scott Walker. Pravi dramski kos se razvija po dinamični liniji, gradi s pomočjo velikega orkestra in pada v osamo natančnega vokala. Ko bi le lahko pozabila na šelest zelenih bankovcev in nadaljevala pot po evropskih kabaretih, ameriški pop trg pa prepustila Madonni in njej podobnim. Tako je, žal, pristala nekje vmes.

Janez Golič