Letnik: 2000 | Številka: 5 | Avtor/ica: Rajko Muršič

Aleš Lenassi

Anticlaustro

Airbase, 1999

Lansko leto sem se po naključju znašel v Piranu, ko se je nad tamkajšnjo gledališko dvorano šopiril ogromen napis Anticlaustro in ime Aleš Lenassi. Lično stiliziran napis je obetal umetniški dogodek. In, priznam, res je bil dogodek: nabito polna dvorana, veliko smeha in dobre volje ob povsem resnem izvajanju kratkih zvočnih skic, ki jih ni bilo mogoče umestiti nikamor. Ali pa med komorno, rock, pop, jazz, elektronsko in otroško glasbo. V neskončnost glasbenega idealizma. In recitacij. Občutek sem imel, da smo tudi na Slovenskem končno dobili nekaj bizarnega v tradiciji The Residents. Ali pa ne. Morda nekaj še bolj svojega: zmedeno simpatičnega muzikusa, ki sanja glasbo.

Kakorkoli. Aleš Lenassi je predstavljal ploščo Anticlaustro, ki se je po dolgih ovinkih prikotalila tudi na moj gramofon. Bal sem se, da bo enako zmedena in po svoje nedorečena (ali, če hočete, razprta v neskončnost), kot je bil Lenassijev nastop ob kopici izbranih gostov v Piranu. Toda preproste in simpatične glasbene zamisli Aleša Lenassija je dobil v roke mojster obrti, Saša Olenjuk, in jih vse skupaj odel v brezhibno izvedeno mešanico poezije, melodičnih prebliskov, komornega muziciranja, sledov vzhodnoslovanske ljudske in gostilniške ter filmske glasbe, le za odtenek predelanih glasbenih tem velikih mojstrov, drugih glasbenih prebliskov in razvitih kanonov. In še in še. Od neposrednega navezovanja na Straussovega Zaratustro prek kitarskih mediger in jazzovskega swinga do plesnih ciklov gre Olenjukova obdelava (ob pomoči Roka Goloba) Lenassijevih zamisli proti zelo zanimivemu postmoderenemu glasbenemu mišmašu.

Da, stvar je nenavadna. Neoprijemljiva. Eterična. Umetniška. Robna. V svoji preproščini na trenutke prav neznosno učinkovita. Tu in tam se lahko soočenje z osamo, praznino in večnostjo konča tudi v artikuliranih izpovedih. Zakaj pa, konec koncev, ne?

Rajko Muršič