Letnik: 2000 | Številka: 5 | Avtor/ica: Rok Jurič
LOLITA
Lulu
KUD FP/Dallas, 2000
LOLITA S PRIJATELJI
Trnovskega orkestra ples
Samozaložba, 2000
Prijetno je slišati, še bolj pa videti, da kaka 'mladoslovenska' skupina že skoraj deset let vetri naš oblačni glasbeni prostor in da člani, razen nekaj osebnih brodolomov, niso »pokasirali« kakšnih hujših čirov na želodcu in živčnih zlomov, kar je pri naših svobodnih kulturnikih tako že skoraj pogoj, da jih začnemo upoštevati. O 'mladoslovenstvu' bi se sicer dalo razpravljati, saj je skupina letos dopolnila 10 let; upihnila jih je v KUD-u Franceta Prešerna z rajanjem, ki je evidentirano na cedejki Trnovskega orkestra ples (dobite jo na spletni strani www.ljudmila.org/lolita), a recimo, da so po duhu še zmeraj mladi. Tudi najstarejša dva, Simončič in Vidmar, ki sta edina vseh deset let v zasedbi. Starič, bobnar, je mlajši, saj je prišel v Lolito z Jeleno Ždrale, ki pa v moški družbi ni zdržala – jasno, saj je morala ves čas le mencat in likat po tisti violini.
Cedejko Lulu je zasedba Lolite (Simončič, Vidmar, Stanič) s kitaristom Igorjem Bezgetom in z violinistom Matjažem Seknetom posnela lani na koncertih. Lulu nadaljuje linijo, ki so jo začrtale že prejšnje cedejke (Lolipop, Bo-Pa, Lolita). Godbe so poslušljiva mešanica postornettovskega jazza, malo rockovske elektrike, neparnih balkanskih ritmov, humornih priredb znanih popevk, udarnih bojnih pesmi in reklam – recimo raje po pitijevsko in vsaj malo učeno: godba je še naprej lolitovska. Vendar pa se mi kljub vsemu zdi, da tolikega občutka za balkanske, neparne ritme, kot ga ima Lolita zdaj, ni imela še nikoli. Je morda res kriv največji mulc med njimi, Marjan Starič?
Cedejka Trnovskega orkestra ples je bolj kot trdo stoječa cedejka dokument koncertne vznesenosti in fleksibilnosti, saj se je omenjena trojica za desetletno rajanje obdala s kopico zdaj v Sloveniji najzanimivejših mladih glasbenikov: z Alešem Rendlo, Igorjem Bezgetom, Matjažem Seknetom, Tomažem Gromom in naratorjem ter povezovalcem Zijahom A. Sokolovićem. Koncertna cedejka je prijeten dokument za vse tiste, ki smo bili na koncertu, saj se ga bolj natančno spominjamo, a se hkrati zavemo, kako prozoren je kakršenkoli zvočni medij v primerjavi z resničnim koncertom. Vsem drugim ploščo sicer priporočam, a še mnogo bolj priporočam kakšen njihov koncert, ki jih, hvala bogu, ni več tako zelo malo.
Rok Jurič