MELVINS

The Crybaby

Ipecac, 2000

Oh, kakšno olajšanje. Pa smo jo končno dočakali, mar ne. Prav. Saj že razkrivam - padel sem 'dol'. Ja, ne boste verjeli, ampak tudi take 'stvari' še obstajajo. Tudi v muziki, da smo si na jasnem. In potem takoj seveda sledi kliše: »Ej, stari, tale plata je čudo sodobne družbe.« Še bolje - sodobne in moderne rockerske produkcije. Plošča leta. Pika. In kdo je že to? Melvinsi, seveda. Tisti, ki v mojem besednjaku spadajo v sekcijo Bogovi Rocka. Tisti, ki jim marsikatera rockerska 'kreatura' ne seže niti, da ne bom rekel, kam. Pa toliko albumov so že izdali. In z vsakim bržkone zadeli v polno. Statistično je to za marsikoga najbrž prav nemogoče; na meji z Guinessovo knjigo rekordov. In potem 'pade' superlativ. Ha, tole je popoln rockerski album. Sliši se pompozno. Zelo pompozno. A dragi moji, to so Melvinsi. Vedno nepredvidljivi, z nešteto 'originalnih' adutov v rokavu in s kreativnostjo, ki ji dandanes skorajda, vsaj v rocku, ni para. Z vsako novo ploščo. In povsem nepomembno je, ali izide za Ipecac, Amrep ali multinacionalko. V redu, razjasnili smo se. Ampak raje preidimo k bistvu. Zakaj za vraga pa ta album s takim žarom kujemo v zvezde? Prvič, je sklepni del Ipecacove trilogije, ki ga dopolnjujeta še sijajna albuma The Maggot in Bootlicker. 'Zadane' in povsem 'odnese' te že na prvem 'zmenku'. 'Virus' se bržkone širi tudi po trdo zarockanih sferah. Mike Patton, eden od sodelujoče all-star postave, se vsekakor ne bo povsem strinjal in nas bo raje 'odtujil' kar v dubovski 'talilnici'. In spomin takoj nanese na Wordsound. Kaj? Melvinsi v dubu? Zakaj pa ne. A brez skrbi, v naslednjem trenutku že 'pade' epska 'transpsihedelična' himna, ki v neskončnosti petnajstih minut nenehno 'bruha' neposredno drvečo energijo in 'odplava' v repeticijo in 'zatripani' ambientalizem. Z roko v roki s Tool. Saj se jih še spomnite - kakor 'legende' scene. Mene so vsekakor spreobrnili. Vsaj z Divorced. Pa nadaljujmo. Najbrž se še spomnite na žalost že razpadlih, a nikoli pozabljenih 'trdo zarifanih' Helmet. Njihov nekdanji basist Henry Bogdan se je samo za ta pošastni projekt prelevil v 'kavboja'. Brez šale. 'Prestolonaslednik' Hank Williams III. in Melvinsi pa mu priskočijo na pomoč v dveh čistih country klasikah: Ramblin' Man in Okie From Muskogee. Naš stari znanec Foetus z Melvinsi odpoje Mine Is No Disgrace. In tole naj bi bila balada, če smo čisto natančni. Toda balada v Foetusovem slogu, če sploh obstaja. Ampak jasno je, da mora biti vse, česar se Jim Thirlwell dotakne, nekaj neobičajnega in 'velikega'. Spet supelativ. OK. Vrnimo se nazaj k zgodbi. Ponovno prihaja na vrsto še ena epska, tokrat bolj umirjena 'psihedelija'. Grozljivi marš smrti so naslovili The Man With The Laughing Hand Is Dead. Že naslov komada pove vse. Melvinsi, vsi 'zadeti' od simfonične atmosfere, postavijo klasično 'podlago', medtem ko Bliss Blood skrbi za predirljive glasovne impresije, 'zasanjani' sitar, magično 'pojočo' žago in morbidne semple. Učinek je veličasten. Bliss Blood pa še vedno zveni samosvoje; kot nekoč v Exit 13 in še posebej čudaških Pain Teens. Prijatelj Kevin Sharp, 'bolni' um grind corovcev Brutal Truth, pa ne more iz 'sado-mazo' kože. Komad Moon Pie je izrazito monoton (v najboljšem pomenu te besede). Kot eno samo dolgotrajno ponavljanje elektronskega hrupa in mantričnega kitarskega 'žaganja'. Vse vam pove že uvod, ker iz Sharpovih perverznih ust zaslišimo: »Big daddy likes to fuck!« In klasično nadaljevanje: »Give me my goddamn beer!!!!« A s tem se ne bomo ustavili. Skeleton Key, ki se precej 'nagroovajo' v Spineless, so pač oni sami. Da so Melvinsi poleg, skorajda ne zaznaš. Zato pa jih ne moreš spregledati v dveh 'trdo zarifanih', 'kakor metaliziranih' punk rock strelih Blockbuster in Dry Drunk. Še ena zvezda večera se pojavi na glasovnih obzorjih. Kult Davida Yowa iz Jesus Lizard. Brez njega tale album ne bi bil popoln. In pazite tega heretika, kaj bo izrekel sedaj, čeprav je vedno častil ta bend - Jesus Lizard z Yowom nikoli niso zveneli tako razburljivo in neposredno, kot zveni Yow v zaroti z Melvinsi. Za konec nam ostane samo še uvod v tale projekt. Brez himne devetdesetih let seveda ne gre. Dragi moji, predstavljamo vam Smells Like Teen Spirit v izvedbi Melvins. Ja, dobro ste slišali. Pričakovani cinizem? Sploh ne. Z najstniškim idolom iz sedemdesetih let Leifom Garrettom ga 'odžgejo' z resnimi obrazi. Ha, Ha, Ha ...

Danijel Mežan