THE MONKEYWRENCH

Electric Children

Estrus, 2000

"The chosen few picked by the lords right hand, will trully hear the Monkeywrench band." Vrnili so se, ne boste verjeli. Tako, kot je preroško napovedal prečastiti Mark Arm v refrenu komada Bring On The Judgement Day. Prekletih osem let je moralo miniti, preden je ta zvezdniški kolektiv ponovno okusil moj CD igralnik. Kaj vse se lahko zgodi v takem času. Marsikaj. In marsikdo se bo najbrž še vedno spomnil leta 1992, ko ga je okužil prvenec Clean As A Broke Dick Dog. Bržkone eden najizvirnejših rock'n'roll albumov devetdesetih let. Preobložen s kreativnimi 'sadeži'. Pač, govorimo o unikatnem projektu, ki je 'nabit' z entuziazmom, hedonizmom, spontanostjo in ljubeznijo do prvinske povezave klasičnega rockovskega instrumentarija. Obudimo spomin na 'legendo'. Predirljiva, samosvoja in specifična glasovna interpretacija Marka Arma ni neznanka. Mudhoney so vedno veljali za kult. Tudi danes, ko se spomin na njih še zdaleč ni 'ohladil'. Tudi njegov stalni 'partner' v 'rockovanju' je tu. Brez Steva Turnerja, ki za ta namen presedla na basovsko linijo, pač ne gre. A to še ni vse. Ko govorimo o Teksasu, bržkone ne moremo zanemariti Tima Kerra. Lord High Fixers, znani po 'plazečih se' in 'demoliranih' koncertih, so ravno pred kratkim sklenili poslanstvo. Še nekaj imen lahko potegnem iz rokava, da bo mera polna. Big Boys, Poison 13, Jack O'Fire in drugi. Še dva 'jezdeca' moramo omeniti. Tu je tudi veteran seattlske 'pijanske' druščine Gas Huffer in kulta U-Men Tom Price. Za konec nam ostane še ritmična osnova izpod rok avstralskega 'emigranta' v deževnem mestu Martin Bland, ki je svoje dokazal že v nikoli pozabljenih Bloodloss. Dovolj? Zame že. Mogoče celo preveč 'favoritov' za en zalogaj. In ko so leta 1992 po nekaj sklepnih nastopih dokončno izginili s tega planeta kot celota, ni nič ostalo več tako, kot je bilo. A njihov slogan se je preprosto glasil: »We'll be back.« Enkrat že, bi lahko dodali. In vredno je bilo čakati. Razlog se glasi Electric Children, ki je letos udaril kot strela z jasnega. Zapuščino Sub Popa pa tokrat nadomešča alternativa, imenovana Estrus. Kdo drugi. In verjemite mi, nič bistvenega se ni spremenilo; vsaj, kar se tiče neposrednosti in spontanosti zvočnega izraza. Ozračje v studiu, ki ga je v osmih dneh zabave in intuitivne povezave glasbenikov nadzoroval tudi kult Jacka Endina, pa sproščeno in neobremenjeno, kot še nikoli. Vseh trinajst zapisov je izraz popolnega glasbenega hedonizma. Čisti, 100% rock'n'roll užitek. Z dušo seveda. Nepretenciozen in samoizpoveden. Tisti, ki močno 'smrdi' po podzemni tradiciji šestdesetih in sedemdesetih let. Seedsi in Sonicsi niso daleč. Niti 'distorzirana', v trdo rockerskih sferah oskrunjena psihedelija. Močna 'psych-blues' ekspanzija se bržkone ponovno nadaljuje. Še posebej v trenutku, ko vas z nenadzorovanim kitarskim hrupom, feedbackom in drvečo ritem sekcijo posrkata dva stebra plošče - priredba Groundhogsov Cherry Red in sklepna, epska In The Days Of The Five. In ko si ju poženem po sistemu, si kar ne morem kaj, da se ne bi vživel v vlogo prisotnega na slovitem festivalu Garage Shock, kjer so konec prejšnjega leta priredili 'povračilni' koncert. Kaotična zvočna podlaga je več kot primerna za to priložnost. Že med prvim komadom se je Timu Kerru povsem 'strgalo'. Povsem je 'razčefukal' svojo kitaro in v nadaljevanju, prepojen s krvjo, 'predrugačil' še svoje sodruge in njihov instrumentarij. Množica je bila šokirana. Tišina pa je napolnila prostor za celo minuto. Bržkone je to sestavni del konca koncertnih nastopov. A nič ne de. To zgolj sugestivno predstavlja njihovo norost in večnamensko teatralnost. Zabava pa ostaja na vrhuncu. Brezpogojno.

Danijel Mežan