LIVIO MOROSIN, DARIO MARUŠIČ

Bura – Tramuntana

Croatia Records/Nika, 1999

Ja, zgodilo se je to, kar je bilo po svoje pričakovano, samo da doslej tega pri nas ni hotel nihče narediti. Dario Marušič, nekoč Istranova, potem Tolovaj Mataj in še vrsta drugih zasedb, ki so vse črpale, obujale in razširjale ljudsko izročilo njegove rodne Istre, se je »komercializiral«.

Povedano drugače: v Liviu Morosinu – očitno s hrvaškega dela Istre - je našel primernega glasbenega sodelavca, ki obvlada programiranje računalnika in vzorčenje, in skupaj sta se lotila snemanja plošče, ki se pomembno razlikuje od vsega, kar je posnel doslej.

Bura – Tramuntana je namreč plošča, ki se po temeljnem razpoloženju sicer ne oddaljuje od značilnega istrskega melosa s pettonsko lestvico in z neparnimi ritmi, vendar izvirna glasbila, kot so dvojnice, mih, sopele, šurle, pri katerih Dario še vedno vztraja, tokrat nadgrajuje z elektroniko, različnimi klaviaturami, tolkali, bobni in kitarami. Vsa ta glasbila igra vrsta znanih hrvaških glasbenikov, kot sta na primer Neven Frangeš in Jurica Pađen, rezultat pa je glasba, ki ni več etnološka, ampak »etno«.

Gre torej točno za tisto, kar se dogaja v vsej »glasbi sveta« in nad čemer se v večji ali manjši meri navdušujemo vsi, zlasti kadar prihaja iz nam eksotičnih krajev. Tokrat pa ... No, še preden sem si ploščo sploh zavrtel, sem že slišal pomisleke. Čeprav osebno mislim, da sploh niso upravičeni. To je plošča, ki gradi na istrskem glasbenem izročilu, vendar prav nič ne skriva, da ga skuša posodobiti in nadgraditi, nenazadnje s prevladujočim številom avtorskih skladb. Tudi sintetični zvoki in »vzorci« me skoraj ne motijo. Pravzaprav je moj edini pomislek, da je istrska glasba izrazito arhaična, prav tako pa ne ravno spevna in najbolj poslušljiva, zato se bojim, da ji pri prodoru v svet niti taka posodobitev ne bo kaj prida pomagala. Čeprav si zanimivi zvočni eksperiment to nedvomno zelo zasluži.

Jure Potokar