PILLS

Music Soldia

Island/Multimedia, 1999

Pills v resnici sploh niso skupina, ampak je gonilna sila pod tem imenom Anthony Sandor, ki je okoli sebe za vsak album posebej zbral precej obširno armado sodelavcev. Tudi Music Soldia se ponaša z nekaterimi velikimi in zvenečimi imeni. Ta so nam sicer dobro znana, vendar jih še nismo srečali v glasbeni zvrsti, ki ji v grobem pripadajo Pills. To je house. Rekli boste, da je to tipično francosko in seveda že malce obrabljeno, saj so nam vendarle dali že kar preveč funky housa s skupinami, kot sta Daft Punk in I-Cube. Sploh pa je francoskega house booma že konec. Ampak Pills niso tako konformistični in prijetni za ušesa kot žanrski kolegi. Osnovna formula sicer ostaja house beat, le da je podlegel množici mutacij, ki prihajajo iz taborov digitalnega hardcora, vplivi pa se raztegnejo tudi do duba.

Ampak poglejmo najprej ozadje skupine Pills. Delujejo že slabih deset let; šele po dveh albumih so se prebili izven francoskih meja in prerasli prvo založbo Rave Age Records. Stvari so se začele premikati z drugim albumom Electrocaine, čeprav je bil že prvi, Foundation, posnet za založbo Shaman, ki spada pod večjo Mercury. Vmes jih je doletela tudi kratka avantura z Williamom Orbitom, ki jih je precej vztrajno snubil in kasneje tudi pridobil za založbo Guerilla. Ampak očitno se Pills in Orbit niso razumeli preveč dobro, zato je bivanje pri založbi Guerilla trajalo le leto, in še to je minilo brez vidnih rezultatov.

Album Music Soldia, ki je izšel pri založbi Island, je precej podoben prejšnjemu izdelku Electrocaine, vsaj kar se tiče punkoidne nabitosti in nagnjenosti k rabi kitarskih zvokov. House je vedno bolj v ozadju, na površje pogosto prihajajo elektro, hip hop in seveda obvezni acid. Ampak Music Soldia se ne konča tukaj. Žanrsko širino še najlepše povzame seznam sodelujočih. To so Mud Bone Cooper (Funkadelic, Parliament ...), Rachid Taha, Lee Scratch Perry ter Goldijev varovanec Hamish Brown. Pills se zopet raztezajo prek neštetih žanrov, ki so sešteti skupaj z neke vrste 'kick ass' miselnostjo. Se pravi, da stvar deluje precej dobro in suvereno, povrh vsega pa se na plošči znajde tudi lepo število nesintetičnih vložkov. V mislih imam predvsem bobne, bas in kitaro. Pills torej dajejo house godbi popolnoma nove dimenzije. Še posebej, če se z remiksom spravijo nad KLF in njun komad What Time Is Love.

Jure Matičič