PLENA LIBRE

Juntos y Revueltos

Rykodisc/Nika, 1999

Plošča Juntos y Revueltos portoriške skupine Plena Libre je logično nadaljevanje uspeha, ki so ga pri založbi Rykodisc (in podružnici Ryko Latino) doživeli leta 1998 ob izidu zgoščenke Plena Libre, prve plošče skupine, ki je izšla pri tej založbi in hkrati v CD obliki. Juntos y Revueltos namreč ni nov izdelek skupine, temveč le ponatis prve plošče, ki je danes stara že šest let, saj je kot long play izšla leta 1994. Res pa je, da je voditelj skupine Gary Nunez zdaj malce popravil in remasteriziral nekdanje zvoke. Zaradi omenjenega dejstva plošče ni mogoče gledati v luči aktualnega ustvarjanja skupine iz Portorika, ki z delom oživlja enega najbolj tradicionalnih portoriških ritmov – pleno. Ta je bil vse doslej v senci svetovno znane salse, ritma, ki so ga na začetku sedemdesetih let s podporo množične glasbene industrije v svet poslali Portoričani, živeči v New Yorku. Danes, ob odpiranju Kube, sicer vse bolj postaja jasno, kako je šlo v bistvu le za predelavo kubanskega sona, vendar je salsa dovolj avtohtona glasbena oblika, v kateri je mogoče čutiti predvsem sožitje karibske kulture in urbanega ameriškega naselja. Plena je nastala že v 19. stoletju, ko so si z njeno pomočjo tedanji prebivalci Portorika predvsem izmenjavali informacije. Znova je zaživela šele leta 1990, ko je Gary Nunez ustanovil skupino Public Plena Figure Number One, iz katere je leta 1994 nato nastala Plena Libre.

Osnovne ritme in značilne zvoke v pleni tvorijo portoriški tamburini, imenovani panderos, in konga bobni, ob klavirju in requintu (karibski polakustični kitari s krajšim vratom) pa je pleno mogoče prepoznati še po močni pihalni sekciji pozavn.

Ker zgoščenke Juntos y Revueltos pač ni mogoče gledati v luči sedanjih dogajanj v latino glasbi, nam ob vsem skupaj preostane predvsem primerjava z njihovo prvo ploščo za založbo Rykodisc. In tu je treba povedati, da je Juntos y Revueltos veliko pristnejša, saj je na njej precej manj zvokov drugih kulturnih okolij (npr. Brazilije in Španije), kot na plošči Plena Libre. Ker gre ob pravi poplavi salse in že prekomernem izkoriščanju afrokubanskih »all stars« zasedb res za nekaj novega, je plošča še toliko večja osvežitev.

Marko Jenšterle