LOU REED

Ecstasy

Reprise/Nika, 2000

»Umazan posel, ampak nekdo ga je moral opraviti,« bi lahko podomačili zahodno reklo po poslušanju novega izdelka Louja Reeda. Pri oseminpetdesetih se ni prav nič unesel. Stopil je v še temnejše predele zakotnih ulic njemu tako ljubega New Yorka, pokukal, kaj se dogaja v zanemarjenih nočnih klubih, in prizore večinoma predelal v prvi osebi. Razen, ko gre čez rob, v nasilni gejevski spolnosti in brezupni odvisnosti od trdih drog. Raje se vrača k tistemu, kar najbolje zna in kar ga prežema kot stalnega prebivalca metropole, kot da bi podlegel sodobnosti. Tako se v Modern Dance ironično sprašuje, ali naj v Edinburgu nosi škotsko krilo, in v naslovu plošče namiguje na plesni eskapizem. Njegova ekstaza je neolepšana stvarnost, intenzivnost recitala pa se le redko spusti v spevnost refrena. Temu pritiče težak, nepopustljiv kitarski zvok, ki komaj kdaj predahne ob pihalnih in godalnih vložkih.

Album teče kot celota. V dolgih valovih stopnjuje in popušča, odvisno od pogleda, ki ga je Lou namenil nelagodnim temam. Še vedno je oster na robu besnila (Future Farmers Of America), tudi ko je raznežen, se sprašuje o pravi naravi ljubezni (Turning Time Around), daje prednost sporočilu pred všečnostjo petja (Rock Minuet) in ob akustični kitari opravi z zamujenimi priložnostmi (Baton Rouge), da bi nas po slabi uri pripravil na osrednjo preizkušnjo, osemnajstminutno Like A Possum. Kitarski dvoboj na robu feedbacka komaj variira okoli osnovnega vzorca in ustvarja napetost na robu izbruha. Reedov odsekani, impulzivni recital še dodaja dimenzijo krčevitosti, na drugi strani pa se trudi ostati zadržan in notranje pomirjen, kot angel, kot sklene poemo Lou Reed. S podobno intenzivno Sister Ray je pred dobrimi tridesetimi leti sklenil album White Light/White Heat. Danes dopušča kanček upanja. Sklepna Big Sky v sproščenem rockovskem drncu sicer simbolno povzema vse tegobe, ki ga pestijo, in kot veliko črno nebo prekriva vidno polje do obzorja - pa vendarle. Lou ne išče realnih rešitev, le preprosto izpove, da z njo lahko zadrži pritisk grozečega neba. Z njo in z močjo rock’n’rolla.

Janez Golič