ANTONY SANTOS

El Mayimbe En Vivo

Platano Records, 1999

Dominikanski bachatero Antony Santos je lani z založbo Platano Records podpisal pogodbo in se zavezal, da bo pri njih izdal še tri plošče. V zameno za obljubo so mu že izplačali bajno vsoto 700.000 dolarjev. Tretjino pogodbe je izpolnil konec leta z izidom odlične plošče Enamorado, malo po tem je na tržišče prišla njegova prva koncertna dvojna plošča El Mayimbe En Vivo. Ker je v teh dneh založba izdala še Santosove velike uspehe (Grandes Exitos), je precej verjetno, da je tudi glasbenik že izpolnil svoj del pogodbe. Za njegovo ustvarjalnost se sicer ni bati, saj je od leta 1990, ko je s skladbo Voy Pa'lla ponesel ritem bachate v veliki svet, izdal že osem studijskih plošč, eno koncertno in kompilacijo največjih uspehov.

Koncertna izdaja Santosovih uspehov je seveda najlepša priložnost, da vsaj malo začutimo razpoloženje na »fiestah« bachate, ki v Dominikanski republiki in ZDA v glavnem potekajo v velikih diskotekah. Slišati ga je mogoče že takoj na začetku ob napovedi Rafe Calderona, ki Antonyja Santosa predstavi newyorški publiki po skoraj dveletni odsotnosti. Huronsko navdušenje se nato prelije v merengue Me Quere Dejar, sledi pa najboljša skladba na vsej plošči – odlična izvedba merengueja No Te Vayas, v katerem Santosova kitara para še tako trda srca. Po hitrem začetku seveda pridejo na vrsto bachate, skladbe počasnega ritma, po katerih je Antony Santos še posebej znan.

Kmalu za tem ploščo prekine gost - dominikanska glasbena legenda General Larguito z dovtipi. Ker je ta del preveč lokalno obarvan in razumljiv res samo Dominikancem, ga je mirno mogoče preskočiti (traja le dve minuti), ne pa tudi ponovitve na drugi plošči, kjer General Larguito ob spremljavi Santosove skupine odigra eno svojih skladb.

Ovitek plošče je značilno pomanjkljiv. Edina stvar, ki jo je mogoče izvedeti, so naslovi skladb in čas trajanja. Iz uvodne napovedi Rafe Calderona je mogoče sicer razbrati, da gre za nastop v New Yorku, vendar tam niti slučajno ni bila posneta vsa plošča. Kvaliteta posnetkov precej niha, saj se niso potrudili niti pri tem, da bi vsaj simulirali Santosov koncert. Pa vendar to v celoti ne moti, kajti v vsem skupaj je toliko nakopičene energije, spontanosti in odličnega počutja, da se lahko poslušalec brez najmanjše težave v mislih preseli v prve vrste fieste Antonyja Santosa. Edina stvar, ki nam moškim manjka, je le kakšna brhka karibska lepotica, s katero bi se res vrteli pod odrom. Ampak Santosove bachate navsezadnje govorijo ravno o tem. O osamljenih moških, ki tožijo zaradi žensk, ker so jih zapustile.

Marko Jenšterle