TOSCA

Suzuki

G-Stone/K7, 2000

Čeprav sta Avstrijca, pravzaprav Dunajčana Peter Kruder in Richard Dorfmeister vedno veljala predvsem za zelo ležerna producenta, nas je njuna založba G-Stone zadnje čase dobesedno zasipala z novimi izdelki gramofonske groovadelične znanosti. Nekako se ju ne moremo znebiti, čeprav nas še vedno nista uspela presenetiti s skupnim albumom. Nanj bomo morali očitno še počakati. Neke vrste nadomestek je bila sicer zbirka remiksov, največji navdušenci pa se lahko še vedno oklepajo nekaterih rešilnih bilk, vsaj kar se tiče solo produkcije. Če pustimo ob strani res veliko število remiksov, ki sta jih naredila KandD, lahko za zdaj naštejemo kar tri albume, ki so rezultat njunih solo projektov in sodelovanj. Prvi je Peace Orchestra, avtor je Peter Kruder. Drugi projekt, ki je nastajal pri založbi G-Stone, je sodelovanje Richarda Dorfmeistra in starega mačka avstrijske elektronike in eksperimentov, Ruperta Huberta. Njuno sodelovanje se imenuje Tosca in je pred kratkim stopilo v drugo fazo. Rezultat je album Suzuki, ki je nasledil tri leta star izdelek z imenom Opera. Tudi Tosca se približuje značilnemu KandD zvoku, čeprav je mešanici dodanih kar nekaj začimb. S seboj jih je prinesel predvsem Rupert Hubert z eksotičnimi sempli, ki so bili za album Opera skoraj brez izjeme vzeti iz Hubertovega projekta Horizontal Radio. Projekt je obširna zbirka delčkov radijskih programov, ki jih delajo po vsem svetu, ponuja pa odličen vir najbolj bizarnih zvokov. Tako so komadi albuma Opera sestavljeni iz delčkov Horizontal Radia, nekateri pa so narejeni samo iz nekaj vokalnih semplov, ki se v počasnem procesu izoblikujejo v breakbeat. Novi album Suzuki je v tem pogledu veliko bolj posvečen samemu groovu in v skladu s tem tudi manj eksperimentalen.

Ko smo lahko pred časom videli duo Tosca v živo, nas je presenetila popolnoma nova vrsta komadov, za katere se je zdelo, da bolj kot kdaj prej črpajo vplive iz duba ter vseh reverbiranih in z odmevom (echom) podprtih zvrsti. Seveda ne smemo pozabiti na različne latinskoameriške zvoke, ki so pri založbi G-Stone že prešli v navado. Če na plošči izbor komadov deluje zelo umirjeno, je zadeva na odru, odigrana v živo, veliko izrazitejša. Ampak to je odrski nastop, ki je skoraj po pravilu bolj dinamičen in razigran. Suzuki je enodimenzionalno potovanje po breakbeatniških pokrajinah izredno počasnega in na trenutke skoraj zatripanega breakbeata. Komadi bolj ali manj sledijo eni in isti liniji, tistemu perfekcionistično izbranemu breaku, ki sta ga Dorfmeister in Hubert potegnila od neznano kod. Sledi množica detajlov, ki komad spremenijo v vrsto variacij na isto temo. Rezultat je minimalistično poigravanje z najdrobnejšimi zvoki in frekvencami. Mogoče bi stvari lahko celo rekli trip hop, ampak tej definiciji bi se zelo rad izognil, saj sta Tosca kljub vsemu le pozitivno naravnana. Skoraj neopazni vokali, ki sta jih prispevala Anna Clementi in Mike Daliot, se še vedno igrivo sprehajajo po vsej plošči, podobno kot na albumu Opera. Suzukiju sicer ne uspe doseči take ravni kot Operi, je pa zato še vedno najlepši način, kako lahko v eni potezi poslušamo celoten album, ki nas dobesedno povleče vase in šele na samem koncu pusti nazaj v normalno življenje.

Jure Matičič