BRATSCH

Muzika, Cankarjev dom, Ljubljana, 31. 3. 2000

Da so mojstri svoje obrti, so francoski muzikanti, ki so na sceni že dobrih 25 let, dokazali že s prvimi takti nastopa. Tudi repertoar uvodnega dela nastopa, ki je sprva temeljil na različnih inačicah evropske romske glasbene dediščine, potem pa se skupaj z Romi, Judi, Balkanci in drugimi premikal sem ter tja po Evropi, je nakazoval, da so se muzikanti odločili izvajati predvsem tiste pesmi in viže, v katerih je osrednji poudarek na skupinskem glasbenem učinkovanju, sentimentu in izpovedi.

Toda že ob koncu prvega dela nastopa, še bolj pa v drugem delu, so obrnili ploščo. Vedno več neparnega metruma so tkali (videti je bilo, da so se za balkanske komade odločili zato, da bi čim bolj vžgali v okolju, ki so ga očitno videli kot »balkanskega«), toda instrumentalistom je šlo predvsem za to, da bi pokazali, kako obvladajo hitrost, tako da se je glasbeno učinkovanje umaknilo rokodelskemu rokohitrstvu. Toda glasbeni dolgčas takšnega prstnega ekshibicionizma poslušalstva ni uspaval. Nasprotno: mojstrom muzikantom je jedlo iz rok. Dan Gharibian, Bruno Girard, Pierre Jacquet, François Castiello in Nano Peylet so sicer poželi gromek aplavz, toda »ljudska« glasba jim je vendarle ušla z odra že dolgo pred koncem nastopa. Žal.

Rajko Muršič