15. SLOVENSKI GLASBENI DNEVI

Ljubljana, od 11. do 14. 4. 2000

Vsako leto težko pričakovani, gosto komentirani in kritizirani, so se Slovenski glasbeni dnevi zgodili tudi letos. Vsekakor zanimiv, pester in ilustrativen dogodek. Posvečeni 100-letnici rojstva Lucije Marije Škerjanca in obenem 200-letnici rojstva Franceta Prešerna, so bili že vnaprej določeni z nostalgičnim repertoarjem. Kot spremljevalna prireditev je potekal mednarodni simpozij na temo Glasba, poezija - ton, beseda, s pestro paleto prispevkov, popestrenih z likovno razstavo Narišimo glasbo, ki naj bi ilustrativno poudarila temo letošnjih dni.

Tudi letos smo bili priča celostno zanimivemu prikazu, vendar pa se človeku nehote poraja vprašanje o aktualnosti v slovenski glasbi. Kajti povezava obletnice smrti L. M. Škerjanca z obletnico rojstva Franceta Prešerna je sama po sebi sicer spoštovanja vredna, vendar pa zveni v letu 2000 rahlo obrabljeno. Ali pač - ilustrativno. Tudi Noč slovenskih skladateljev nekako ni prinesla pričakovane svežine idej, glasbenih zamisli in inovacij, novih iskanj, torej pričakovane vsebinske izjeme v siceršnjem programu.

Uvodni prispevek italijanskih kolegov v Noči slovenskih skladateljev je vzpostavil optimistično razpoloženje in ob skladbah Larise Vrhunc ter Urške Pompe smo lahko uživali evropsko širino, ki kaže na poznavanje sodobnega glasbenega dogajanja. Šaljivo, jazzovsko obarvani skladbi Vlada Batiste in Glasba divjih bab Nenada Firšta sta sicer popestrili repertoar, vendar je tisto pravo presenečenje pomenil šele nastop Kristine Šuklar z Glasbo za violino in elektroniko Slavka Šuklarja, ki je delovala kot adrenalinska vzpodbuda v sicer uglajeno statičnem ozračju.

Ne da bi hoteli izpustiti druge avtorje, še zlasti ne ustvarjalcev, kot so Igor Krivokapič in Milko Lazar, vendar bi glede na slišano lahko mirno dejali, da je slovenski prispevek k sodobni glasbi večinoma še vedno oprijemanje klasičnih prijemov, tradicionalnih zasedb in glasbenega main streama. Lepo, vendar ne vedno zanimivo in prepričljivo. Ob evropskih festivalih, ki nas obdajajo, se vendar že desetletja odvijajo glasbene smeri, ki pri nas še vedno bolj ali manj vegetirajo v senci imperialnega akademizma ali pa so avtorji slej ko prej odšli v tujino. Daleč od tega, da bi hvalili vse, kar se dogaja izven naših meja, morda bi si želeli vsa ta gibanja ali bolje glasbena iskanja slišati vsaj kot pendant sicer predvidljivemu repertoarju tudi na Slovenskih glasbenih dneh, saj so njihovi avtorji prav tako - Slovenci. Le kaj bi si o tem mislil France Prešeren?

Marina Žlender