Domače dvorišče

Urbani eklekticizem s koreninami

Aldo Ivančič, čigar vsestransko delovanje - v vlogah didžeja, gonilne sile legendarne skupine Borghesia, producenta in tonskega mojstra - slovenski glasbeni sceni pušča globok pečat, ter Vuk Krakovič, magister violine, ki je pred časom nepogrešljivo bogatil zvočno podobo ansambla 2227, sta uspela združiti ustvarjalne sile ter sile še nekaterih drugih ustvarjalcev ter jih izraziti na albumu Bast. Kako glasba Bast zveni v živo, ste imeli priložnost izkusiti na letošnji Drugi godbi, drugo pa lahko izveste v pogovoru z Aldom, ki je nastal pred uradnim izidom albuma.

Na naslovnici albuma Bast so slike razvojnih faz človeškega zarodka, pa naveživa to simboliko na spočetje in rojstvo projekta Bast.

Kar se tiče naslovnice - to ni zarodek, ampak Davide Grassi, star 25 let, ovit v neko folijo, stvar pa je zares videti kot zarodek. Davide Grassi in Rajko Bizjak sta naredila ciklus fotografij, in ko sem jih videl, sem vprašal Davida, če bi iz tega naredil ovitek. Iz teh fotografij so z računalniško animacijo naredili tudi video.

Bast pa je nastal kot projekt v studiu. Ko sem delal v studiu Alien, sem začel delati neke komade; glede na to, da sem že zadnji album Borghesie delal sam, sem se počutil nekako osamljenega. Zato sem povabil Vuka, ki sem ga vedno spoštoval kot glasbenika, če bi sodeloval pri projektu. On je bil tedaj že na akademiji v Celovcu in je občasno prihajal v Ljubljano, v studio, kjer sva imela “sessione”. Komadi so nastajali več kot leto - in ves ta čas so v studio prihajali raznorazni glasbeniki; njihove stvari sem snemal, aranžiral, rezal, in tako se je počasi oblikovala končna podoba albuma.

Osnovno glasbeno idejo sta torej razvijala skupaj z Vukom; ni šlo le za Vukovo nadgradnjo tvojih “temeljev”?

Ne, precej stvari sva delala skupaj, gre za skupno avtorstvo, zato sva tudi oba podpisana pod ploščo. Seveda pa so veliko prispevali tudi vsi drugi glasbeniki, ki jih je na plošči krepko čez petnajst. To so slovenski in tuji glasbeniki - Ron Athey prihaja iz New Yorka, prav tako Evening Lategano, Harry Rag je Nemec ... Do teh sodelovanj je prihajalo bolj ali manj naključno in povsem spontano. Podobno je z glasbo samo.

Potemtakem ima verjetno vsak komad svojo zgodbo ...

Absolutno! Če omenim zopet Rona Atheyja: prišel je v Ljubljano in imel performans v Kapelici; za ta performans je v našem studiu posnel besedilo, pač čisto normalno, spikersko povedano besedilo. Meni se je tekst zazdel vreden truda in sem ga prilagodil strukturi glasbe in ritmu, ne da bi ga krajšal. Besedilo, pravzaprav njegova interpretacija, je bilo torej osnova za komad, ki nosi naslov Ron's Story.

Zanimiva je tudi zgodba o nastanku komada Georgia On My Mind. V studiu sem snemal saksofonski kvartet - Saxtet, ki ga vodi Tadej Tomšič, in pravzaprav so oni v studio povabili Alenko Godec, da zapoje ta vokal. Kasneje sem snel saksofone in pustil samo glas, iz tega smo nato razvili komad.

Album Bast zaznamuje povezovanje med glasbenimi in življenjskimi kontrasti, uspeva mu jih stapljati v enoten feeling, ustvariti dihajočo celoto ...

Že samo ime Bast izhaja iz egipčanske mitologije - v čast boginje Bast so prirejali dolgotrajne zabave, prave žure ... Pravzaprav sem že dalj časa razmišljal, kako črpati kulturno identiteto Sredozemlja, ki me zelo fascinira. Ta identiteta je sicer bolj ali manj reducirana na grško-rimski slog petja, pa sirtaki, tamburice ... A zdi se mi, da je ta kultura bistveno globlja, kot se jo večinoma površno dojema.

Odkar se ukvarjam z glasbo, me privlači eklekticizem. Čista žanrska glasba me ni nikoli preveč fascinirala, in sam se ne bi mogel ukvarjati le s čistim rockabilijem, hard rockom ali s čimerkoli preveč zakoličenim. Mogoče se bo slišalo banalno, ampak glasbo delim na dobro in slabo. V vsakem žanru lahko naletiš na presežke. Rad raziskujem, rad delam kontraste med plusom in minusom, povezujem romantiko in brutalnost, noč in dan ... Mislim, da so vse te stvari kontemplativne in da en pol brez drugega ne more obstajati.

V glasbi Bast se v živo odigrani zvoki mešajo s semplanimi. Kakšen je tvoj odnos do ene in druge vrste zvokov? Kakšno je razmerje med sempli in odigranimi kosi na albumu?

Glede zvoka samega sem zelo odprt, sploh ne delam razlike med semplanimi, odigranimi, analognimi zvoki, ali gre za električen ali akustičen instrument ... Ne sodim med tiste studijske perfekcioniste, ki hvalijo samo neke aspekte zvokov ali samo neko glasbilo. Za mene je dober marshall in Melodija Mengeš. Zvok sam po sebi ni ne dober ne slab. Pomembno je le to, v kakšnem sobesedilu ga uporabiš. Tudi Hendrixova kitara ne zveni dobro v vsakem kontekstu.

V našo glasbo so vključeni zelo različni zvoki, tako lahko recimo v komadu Oceans slišimo avstralske didžeriduje, japonske bobne kodo, arabske bobne, afriško kalimbo, sintesajzer iz Amerike, violino iz Evrope, skratka cel ocean zvokov, ki jih uporabljam ne glede na to, od kod prihajajo in ali so zaigrani v živo ali ne. Večina stvari na albumu pa je zaigrana v živo.

Glasbeni kontekst se na albumu zelo spreminja. Komad Sister Remember, na primer, ima precej “newagerski” pridih, po drugi strani pa poudarjaš, da gre predvsem za urbano glasbo ...

Od zmeraj me je fascinirala ta ukoreninjenost v urbano okolje. Z glasbo sem se začel ukvarjati kot didžej in že sama vloga didžeja je močno vezana na urbano okolje. Komad Sister Remember se mi, kot mešanica med dubom, balkanskim melosom in še čim, niti ne zdi newagerski, bolj ga vidim kot eklektičen komad z momentom klubske scene. Rad bi pa poudaril, da se ta klubski moment ne začne in ne konča na tisto najbolj banalno finto: tup, tup, tup, ..., ki ne bom rekel, da je dolgočasna, ampak enostavno zahteva drugačno mentalno pripravljenost od te, ki jo zahteva naša plošča. S tem nikakor nočem omalovaževati tehna in “tup, tup, tup” glasbe - osebno občudujem Umeka, ko mu uspe narediti komad, ki “drajva” in v katerem se sicer nič kaj dosti ne dogaja, ampak je na plesišču kljub temu zanimiv. Meni je kaj takega blazno težko narediti.

Vztrajaš torej pri širjenju glasbenega konteksta, pri odpiranju različnim glasbenim tokovom, eklekticizmu, če uporabiva ta že dodobra izrabljen in povaljan izraz. V svetu je trend preseganja meja med žanri intenzivno prisoten že kar precej časa, pri nas pa do sedaj do združevanja na taki stopnji skorajda še ni prišlo. Ali je Bast prva znanilka?

Koncept pravzaprav izhaja iz projekta Pro Choice, ki sem ga kot zadnji album Borghesie delal že kar nekaj let nazaj. Pri projektu Bast sva z Vukom malodane več časa potrošila za pogovor kot pa za samo delo. Šlo je za obojestransko prepričevanje o tem, kaj hočeva narediti. Jasno nama je bilo, da nočeva delati trendovsko determinirane glasbe, ampak hočeva ustvarjati glasbo dokaj tradicionalistično - zaradi samega užitka ob ustvarjanju glasbe. Mislim, da se to čuti tudi na plošči. Skoraj bi si drznil reči, da je po svoje brezčasna. Pa ne, da bi se hotel primerjati s Hendrixom ali pa Zeppelini, ampak za nekatere stvari je kar težko določiti, ali so posnete pred petimi, desetimi ali dvajsetimi leti. Ko poslušaš, recimo, jazzovske standarde iz petdesetih let, ti je komaj jasno, kako je lahko vse to posneto s takim občutkom ... To sva v bistvu zasledovala pri ustvarjanju te plošče.

S prejšnjim vprašanjem sem v bistvu hotel pogovor napeljati na razmere na domači glasbeni sceni, kjer še vedno močno prevladuje zapiranje v ograde žanrov in le izjemoma prihaja do skokov čez plot, čeprav smo na prepihu raznolikih kultur.

Ja, Ljubljana ima to prednost, da je nekje vmes med vplivi romanske, germanske in slovanske kulture, hkrati pa je na pol poti med Londonom in Carigradom. Mislim, da je treba izkoristiti to prednost, to neobremenjenost s trdo identiteto in jo vplesti v ustvarjanje. V tem smislu se mi zdi Slovenija blazno inspirativna, saj se v eni uri lahko znajdeš v povsem drugem okolju - Primorska, Kras, Gorenjska, Prekmurje - vse to so silno različne scene, različne vibracije.

Pa vendar, se ti zdi, da glasbeno dogajanje v zadostni meri izraža to raznolikost?

Moram priznati, da sicer nimam ne vem kako kvalitetne informacije o domači sceni, ampak strinjal bi se, da sta ta raznolikost in združevanje premalo prisotna. Ljudje gredo po eni strani v povsem lokalno ezoteriko, po drugi strani pa v tak kozmopolitski zvok, ki nima več nobenih korenin v teh prostorih.

Če se vrneva nazaj k tvojemu projektu; kdo in kaj se danes skriva pod imenom Bast? Vuka trenutno ni zraven ...

Vuk je v Londonu na akademiji magistriral iz violine, je blazno talentiran glasbenik in ga zelo pogrešam, bolje rečeno - ga pogrešamo. Po mnogih letih sem se zopet odločil, da se povežem z določenimi ljudmi v skupino. Iniciativa je pravzaprav prišla z založbe - Dallasa, meni samemu namreč na kraj pameti ni padlo, da bi se sploh s tem ukvarjal, saj mi gre načeloma na živce vsa ta organizacija in raje doma “prčkam” svoje stvari. Ampak, rekel sem si, okej, bom poskusil, in potem sem začel razmišljati, koga bi sploh imel v bendu; naredil sem seznam petih, šestih ljudi. Poklical sem Marjana Staniča, rekel je “ja”, poklical sem Draga Ivanušo, rekel je “ja”, prav tako so na sodelovanje pristali tudi Slaven Kalebič, Boštjan Gombač, Tomaž Grom in Pižama. To je, vsaj, kar se mene tiče, “dream team” zasedba.

Bast v živo se bo verjetno kar precej razlikoval od Bast na plošči - ni violine, pa tudi druge stvari bodo prav gotovo zvenele nekoliko drugače.

Zame je bil koncert zmeraj drugačen medij kot plošča. Plošča ti omogoča studijsko delo, lahko se posvetiš določenemu zvoku, lahko uporabljaš neskončno mnogo efektov, ki so zame pravzaprav tudi glasbila. Koncert pa zahteva drugačen odnos. Pomemben je tisti trenutek na odru, ki se pač nikoli več ne ponovi. Violine v bendu ni zato, ker se mi ni zdelo smiselno iskati nadomestila za Vuka. Ko izbiram glasbenike, iščem avtorske osebnosti, in zdi se mi nesmiselno iskati koga, ki bo “snel” violinske sole in posnemal Vuka. Ob sebi imam zdaj torej šest ljudi, šest avtorskih osebnosti, ki ustvarjajo, in ne reproducirajo, to pa seveda prinese neko novo, drugačno kvaliteto. Po nekaj vajah se je v resnici začel ustvarjati nov “sound” benda, in moram reči, da se že leta nisem tako zabaval, kot se na teh vajah.

Matjaž Manček