Letnik: 2000 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Gregor Bauman

Andy Irvine

Glasbeni nomad

Andy je irski folk pevec, popotnik in legenda, čeprav se naziva otepa. Življenje je posvetil glasbi, prepotoval je velik del sveta in v glasbi odkrival številne elemente ter jih medsebojno povezoval. Zlasti se je navdušil nad kulturnim in glasbenim izročilom vzhodne Evrope ter Balkana, katerih zvočna podoba se v njegovih projektih pretanjeno spaja z irskim čustvom.

Večino življenja je preživel na ulici in v zakajenih pubih, kjer je s samosvojim, neposrednim pristopom zelo hitro prepričal tudi največje glasbene puriste. Paradoksalno je dejstvo, da se ga bo glasbena zgodovina, navkljub relativno samostojni poti, veliko bolj spominjala po sodelovanju v kultnih irskih folk skupinah Sweeney's Men, Planxty in Patrick Street. Vendar Andy ne oporeka. V četrtek, 28. aprila, se je vrnil v mesto, kjer so ga pred tridesetimi leti že zaprli. Skupaj z Vladom Kreslinom je nastopil v Café Teatru, in tokrat jo je, vsaj, kar se tiče varuhov zakona, bolje odnesel. Andy se je izkazal tudi kot izjemen sogovornik in odprt človek. Premierno je namreč dovolil objaviti tudi nekatere izseke iz avtobiografije, ki šele nastaja. Te citate je moč prepoznati v ležeči pisavi. Pogovor je nastal pred koncertom, zato so nekateri odgovori v prihodnjiku. Za posredovanje in stik z Andyjem se zahvaljujem Vladu Kreslinu.

Sprva je bilo tvoje življenje povezano z igranjem v filmu in gledališču. Zakaj si se odločil postati glasbenik, ne igralec?

V otroštvu sem bil zelo dober igralec. Bilo je zelo preprosto in vsi so me spodbujali. Kasneje, v puberteti, sem postal zelo kritičen do sebe. Nisem si več zaupal in pojavila se je nekakšna negotovost. Takrat sem v Dublinu tudi spoznal ljudi, ki so me vpeljali v skrivnosti folk glasbe. Radi so imeli glasbo, ki sem jo igral, in tudi jaz sem občudoval njihovo ustvarjanje. Prav tako mi je bilo njihovo razumevanje življenja veliko bližje. Bili so neposredni, preprosti in veliko bolj iskreni kot ljudje iz igralskega ceha.

Kaj mi lahko poveš o glasbenih začetkih?

Moj začetek sega v čas mojega trinajstega rojstnega dne, ko sem za darilo dobil prvo kitaro. Takoj sem se začel učiti osnovne prijeme, igral sem začetne skladbe, ki jih večinoma preigrava vsak, ki se prvič sreča s tem instrumentom. Skupaj s prijatelji smo sprva preigravali pesmi Billa Haileyja ter nato Elvisa Presleyja in Littla Richarda. To je trajalo do trenutka, ko sem odkril ploščo Lonnieja Donegana in se navdušil za skiffle. Veliko večji preskok sem doživel, ko sem odkril pesmi in glasbo Woodyja Guthrieja, saj sem ga skušal čim bolj avtentično posnemati. Kitaro sem igral tako, kot je igral Woody, prav tako sem se skušal približati oklahomskemu naglasu. Takrat sem srečal tudi Ramblina Jacka Elliotta, ki je v preteklosti potoval skupaj z Woodyjem, in postala sva dobra prijatelja. Ko sem posnel Woodyjevo pesem, ki sem mu jo nameraval poslati v bolnico, mi je Jack dejal: “Tvoj zvok je veliko boljša imitacija Woodyja, kot je moj.” Seveda sem bil zelo počaščen, saj je Woody nekoč rekel Jacku: “Ti me veliko bolje posnemaš, kot se posnemam jaz sam.” Woody je seveda imel tudi največji vpliv na moje ustvarjanje.

Ali sebe vidiš kot irski odsev njegovega ustvarjanja ali celo kot irskega Woodyja Gutrieja?

Zelo rad imam stvari, ki jih je počel Woody. Prav tako imam rad razloge, zaradi katerih je to počel. Moji razlogi za pisanje pesmi so šablona z njegovim vplivom. Mislim, če bi Woody slišal kakšno mojo pesem, na primer Gladiators z mojega zadnjega CD-ja, Way Out Yonder, bi takoj spoznal svoj vpliv in delež.

Tudi tvoj način pisanja pesmi in tematika sta včasih zelo podobna pisanju in tematiki v pesmih Woodyja Guthrieja. Se strinjaš s to tezo?

Zagotovo. Moje pesmi govorijo o ljudeh, ki so se trudili narediti kaj dobrega, se borili za pravice in izboljšanje življenja delavskega razreda. To je počel tudi Woody. Čutim nekakšno potrebo, da zabeležim dejanja v družbeni zgodovini preprostih delovnih ljudi, dejanja, o katerih v šoli ne učijo. Spominjam se šolskih trenutkov. Učili so nas o vojnah, o ozemeljskih spremembah, o politikih in državnikih, vendar nikoli o ljudeh, ki so z neopaznimi dejanji za nas naredili zelo veliko, na primer skrajšanje delovnega časa. Ko pojem pesem o Raolu Wallenbergu in Jamesu Connollyju in mi po koncertu kdo reče, da še ni slišal zgodbe o tem človeku in da je vesel, da ga je prek moje pesmi spoznal, sem zelo zadovoljen. Gre za ljudi, ki so bili v zgodovini pozabljeni ali pa zavzemajo zelo majhno, obrobno poglavje.

Kakšno je tvoje mnenje o plošči Billyja Bragga and Wilca – Mermaid Avenue? Ali so glasbeniki našli pravo čustvo Woddyjevih pesmi?

Ploščo sem slišal samo enkrat, še to zelo površno, tako da si nekega splošnega mnenja o njej nisem mogel ustvariti. Ne strinjam pa se z nekaterimi izjavami, ki jih je Billy izrekel med promocijo plošče. Predvsem naključno sklepanje, da je Woody slišal Elvisa Presleyja in Beatlese šele, ko je ležal zelo bolan v bolnici, se mi zdi zelo irelevantno. Če je že slišal njihovo glasbo, predvidevam, da jo je uvrstil v isto kategorijo, v katero je uvrstil Hanka Williamsa.

Kako se spominjaš časov v skupini Sweeney's Men?

Prvo poletje s skupino Sweeney's Men bom vedno opisoval kot enega izmed vrhuncev v karieri. Skupaj z Joem Dolanom sva tisto poletje delala kot najeta glasbenika v hotelu Enda v mestecu Galway. Bilo je fantastično. Igrala sva pet noči v tednu, poleg neomejene in brezplačne pijače sva za igranje dobila zelo dober honorar. Stanovala vsa v majhnem bungalovu za hotelom, kjer je bilo zelo mirno in sproščujoče. Majhna rečica je tekla takoj poleg glavnih vrat in v tej izredni pokrajini sva skupaj s prijatelji vsak večer, po končanem nastopu, organizirala zabavo (late night sessions). Preigravali smo številne pesmi na različne načine. To je bilo zares čudovito obdobje in zelo smo se veselili vsake noči. Vendar se je na žalost Joe, ki je v sebi nosil kanec destruktivnosti, stepel z lastnikom in tako sva po treh tednih izgubila posel. Johnny Moynihan, ki je takrat delal kot načrtovalec v Roscommonu, se nama je velikokrat čez konec tedna pridružil za nastope. Bil je zelo jezen in presenečen, ko je slišal, da so nama dali odpoved. Takrat je tudi prišel na misel, da bi skupaj kupili star kombi in potovali po deželi, kjer bi igrali po raznih vaških sejmih in gostilnah ter zaslužili dovolj denarja za bencin in guinness. Mene za ta projekt ni bilo potrebno posebej prepričevati, manjši problem je bil le Joe. Kmalu smo našli še eno sorodno dušo, Eamonna O'Dohertyja, ki je postal naš menadžer in nam tudi organiziral nekaj koncertov v okraju Kerry.

Potovali smo skozi Kerry, Clare in Galway. Preživljali smo se s tem, da smo po poljih kradli zelenjavo in igrali po različnih gostilnah za pijačo. V glavnem, živeli smo cigansko življenje. Tu je bil Joe – zelo karizmatičen pevec in kitarist tistega časa, Johnny, ki je igral mandolino in piščal in, naj ne bo nikoli pozabljeno, originalni bouzouki, ter jaz – Andy, ki sem igral kitaro, mandolino in harmoniko. Tu so bili še Eamonn in njegova žena Barbara, moja takratna ljubezen Muriel in Johnnyjevo dekle Anne Briggs. Skupaj smo preživeli tisto dolgo poletje leta 1966. Naš kombi, poimenovan Sweeney's Van, je bil star rdeč volkswagen, ki je bil kombiniran z Johnnyjevim običajnim volkswagnom, s katerega smo vzeli motor in prestavni sistem. Seveda je bilo s tem povezanih veliko tehničnih problemov in velikokrat se je zgodilo, da smo ležali pod njim in tuhtali, kaj naj še storimo. To smo poimenovali izsuševanje in krčenje zalog, čeprav nikoli nisem dojel, kaj smo s tem v resnici želeli povedati. Šlo je pač za svojevrsten humor, saj se je velikokrat zgodilo, da smo izpod avta prišli politi z oljem, ki je nenehno curljalo iz motorja. Eamonn, arhitekt in likovni oblikovalec, je izrisal zelo lep logo na sprednjo stran našega kombija, ki je bil tedaj naš edini dom. Naše skupno poletje se je končalo s koncertom na sejmu v kraju Killorgin. Tu smo se razšli in nadaljevali pot kot dva samostojna dueta. Dolan in jaz sva bila povabljena, da nastopava v baru Central, kjer sva bila zelo zadovoljna - s honorarjem, pijačo in crackom. Neki večer sta prišla v bar tudi Des Kelly in njegov brat Johnny iz skupine Capitol Showband in najin koncert je naredil nanju zelo velik vtis. Joe Dolan in Des Kelly sta bila stara prijatelja iz mesta Galway, zelo hitro smo našli skupni jezik. Takrat smo tudi prišli na misel, da bi skupaj poiskali pot do slave in bogastva, vendar do tja nismo nikoli prišli. Konec koncev je bilo to poletje izjemno, eno najlepših v mojem življenju; nikoli se ni ponovilo.

Skupina Sweeney's Men je izdala dve veliki plošči in dve mali plošči (uspešnici). Osebno sem sodeloval le pri prvi plošči. Kmalu zatem me je ugriznil potovalni hrošč in leta 1968 sem se odločil obuti popotniške čevlje in oditi po svetu.

Prav tako si bil eden izmed ustanovnih članov skupine Planxty. Samo skupino pogosto omenjajo kot najpomembnejšo v irski folk glasbi. Se strinjaš s tem?

Ali se s tem strinjam ali ne, je seveda zelo trivialno vprašanje. To so ugotovili in zapisali ljudje, ki se z glasbo ukvarjajo bolj enciklopedično in jo zagotovo tudi širše pojmujejo. Seveda bi lagal, če bi rekel, da nisem ponosen in počaščen, da so si ti ljudje ustvarili tako visoko mnenje o nas in našem ustvarjanju. Zagotovo smo v glasbo vnesli nekatere nove elemente in jih tudi uspešno medsebojno povezali. Vendar je prijateljstvo v skupini, ki je v bistvu vodilo k vsem našim “uspehom”, element, ki ga glasbena zgodovina ne beleži. In to je najpomembnejše za uspešno delovanje katerekoli skupine. Sam nastanek in razvoj skupine pa je potekal nekako takole. Leto dni zatem, ko sem se vrnil s popotovanja po Balkanu domov v Dublin, me je presenetil telefonski klic Christyja Moora. Christy je bil potujoči bančni uslužbenec, in ko je njegova banka leta 1967 propadla, je odpotoval iz Anglije, kjer je bil iskan glasbenik na tamkajšnji folk sceni. Do takrat je Christy posnel že eno ploščo, ki pa jo je sovražil, zato je ne bom imenoval. Bill Leader, ki je takrat vodil založniško hišo, ga je prosil, naj posname novo, drugo ploščo. Zaradi slabih izkušenj s prvim projektom je Christy hotel novo ploščo posneti na Irskem, z razširjeno zasedbo, zato je k sodelovanju povabil še mene, Liama O'Flynna, Donala Lunnyja (s katerim sem takrat skupaj nastopal) in še enega ali dva druga glasbenika. Skupaj smo odšli v Davoc, kjer smo se nastanili v stari hiši. Leader in Killdare sta sestavila provizorični studio in v zelo kratkem času smo ploščo tudi posneli ter jo naslovili Prosperous. Postala je velika uspešnica. Kasneje se je Christy vrnil v Anglijo in občasno nastopal kot gost v folk klubu The Mug's Gig v pubu Paddy Slattery's, ki sva ga ustanovila skupaj z Donalom. Po nekem nastopu je prišel k meni in vprašal: “Andy, kaj misliš, naj ustanovimo skupino?” Sprva sem bil zelo dvomljiv glede tega predloga, saj sem zelo rad igral v duetu z Donalom, hkrati pa nisem bil prepričan, če bo projekt zanimal tudi Liama. Vendar mi je Christy takoj povedal, da sta oba zelo navdušena nad tem predlogom. Torej mi ni preostalo nič drugega, kot da se pridružim. Vadili smo v mestecu Sandymount, kjer je Christy najel stanovanje, in kmalu po prvih vajah smo ugotovili, da smo zelo dobra druščina. Prvi pesmi, ki smo ju igrali, sta bili Three Drunken Maidens - naučil sem se je od Tima Harta in Maddyja Priora - in Si Bheag Si Mhor Turlougha O'Carolana. Takrat sem poklical starega prijatelja in menadžerja skupine Sweeney's Men Desa Kellyja in ga vprašal, če bi bil pripravljen prevzeti tudi nas. “Dvestoodstotno,” se je glasil odgovor. Posneli smo malo ploščo z omenjenima pesmima. Ni preteklo veliko časa, ko smo sestavili širši repertoar. Liam je skrbel za melodije, Christy in jaz sva pisala besedila, Donal pa je vse skupaj povezal in sestavil v celoto. Pri tem smo odkrivali zelo različne kombinacije zvoka, recimo v pesmi Sweet Thames Flow Softly smo našli zelo posrečeno simbiozo med dudami (ulliean pipes) in harmoniko. Sodelovanje med mandolino in bouzoukijem, ki sva ga v skupini Sweeney's Men razvila skupaj z Johnnyjem Moynihanom, je bilo tokrat nadgrajeno z Donalovim robustnim slogom igranja. Kmalu smo bili povabljeni na turnejo kot predskupina na koncertih Donovana in njegove irske skupine. Turnejo smo začeli v mestecu Galway, v veliki plesni dvorani, imenovani Hangar Ballroom. Ko smo prišli v to dvorano, sem bil osupel in prestrašen hkrati zaradi številnih postavljenih mikrofonov in luči. Kaj takega do tedaj še nisem videl. Ne spominjam se, ali smo sploh opravili tonsko vajo ali ne. Najverjetneje ne. Tudi gospod za mešalno mizo ni pokazal nobenega zanimanja za takšno dejanje. Mirno je sedel in kadil. Ko smo prišli na oder, smo od publike dobili prijazen aplavz. Vsi so namreč nestrpno pričakovali Donovana.

Spominjam se, kako sem bil prvih dvajset minut prestrašen. Igrali smo pesmi Raggle Taggle Gypsies, Arthur MacBride, When First Unto This Country in Si Bheag Si Mhor. Povsem sem se posvetil petju in igranju, da ne bi storil kakšne napake. Publike zaradi močnih luči nisem videl, vendar sem na koncu vsake pesmi začutil nekakšno vznemirjenje pod seboj. Pritajeno sem pogledoval proti drugim članom skupine, ki so opazili mojo zadrego in mi z nasmeški in ohrabrujočimi pogledi dvigali samozavest. Sčasoma sem dojel, da vznemirjenje pod odrom ni posledica kakšnega pretepa ali našega slabega igranja. Ljudje so tisti večer odkrili glasbo, ki je do tedaj niso poslušali, in bili so zelo navdušeni. Ko smo odšli z odra, je publika dobesedno ponorela. V celotni karieri še nisem doživel kaj takega, adrenalin me je preplavil, in ko smo stali za odrom ter poslušali histerično vpitje, je Des Kelly ves nasmejan od nekod privlekel steklenico vodke. Od zadovoljstva in vznemirjenja sem jo nagnil, in šele prijatelji so me ustavili, da je nisem spil na en mah. Kot spremljevalna skupina nismo imeli pravice, da bi se vrnili in zaigrali še kakšno pesem, zato je Des odšel do Donovana in ga vprašal, če to lahko storimo. Seveda ni mogel reči ne. Danes se ne spomnim, kaj smo takrat še odigrali, dejstvo pa je, da je imel Donovan za nami zelo težko delo, saj je bila publika še vedno močno pod našim vtisom. Lahko rečem, da smo imeli srečo. Bili smo pravi ljudje, na pravem mestu, ob pravem času.

Po prvem razpadu skupine Planxty ste se ponovno sestali leta 1978. Zakaj?

Johnny Moynihan, Paul Brady, Bill Whelan in Nollaig Casey so vsi prispevali svoj del v glasbeni mozaik skupine, vendar smo kot skupino Planxty vedno pojmovali osnovno zasedbo. Proti koncu leta 1978 je Christy igral v skupini The Christy Moore Band, Donal v The Bothy Band, s katero se je takrat ravno razhajal, medtem ko sva Liam in jaz igrala solo (sam sem ravno takrat končal igranje s Paulom Bradyjem). Christy je prišel na misel, da je napočil ugoden trenutek za ponovno oživitev skupine Planxty. Liam in jaz sva bila takoj za to, le Donal je čutil še nekakšno odgovornost do članov skupine The Bothy Band. Na koncu smo ga le prepričali, vendar pod pogojem, da v skupino vzamemo tudi Matta Molloya. Matt je ostal z nami do jeseni 1979, ko je sprejel povabilo, da se pridruži skupini The Chieftains. Mislim, da je bila to dobra odločitev, saj Matt nekako ni našel pravega stika z našo glasbo, medtem ko se je s člani skupine The Chieftains zelo hitro ujel.

Med prvim razpadom skupine Planxty in ponovno oživitvijo si veliko sodeloval s še eno legendo irske glasbe, s Paulom Bradyjem.

Paula sem spoznal, ko smo ga jeseni 1973 povabili, naj se pridruži skupini Planxty. Takrat nas je namreč zapustil Donal. Sprva je odklonil, ker je bil še vedno močno vezan na skupino The Johnstons, predvsem na Adrienne Johnston, ki je kasneje tragično umrla. Še enkrat smo ga povabili naslednje leto, zlasti zato, ker je Christy izrazil željo, da bi skupino zapustil. Tokrat je na naše veselje sprejel. Paul je skupini prinesel nov zagon. S seboj ni prinesel veliko pesmi, predvsem zato, ker so The Johnstons v zadnji fazi postali zelo pop skupina. Vendarle je prinesel zelo samosvojo verzijo pesmi Arthur McBride. Spomnim se trenutka, ko sem prvič slišal njegovo verzijo pesmi v pubu Donegal, in moram reči, da me je zelo navdušila. Bila je najboljša izvedba pesmi, še vedno je.

Po razpadu skupine Planxty decembra 1975 sva se s Paulom odločila, da nadaljujeva v duu. Počasi sva začela graditi skupno pot in kmalu postala neverjetno popularna. Sprva sem jaz nosil večji del bremena, saj sem bil vajen nastopov v duu ali solo. Paul je namreč do tedaj vedno nastopal le v skupinah. Kmalu je pridobil veliko mero samozaupanja v skupno delo in postal zelo prepričljiv in dober koavtor. Vendar se je kmalu poročil in izrazil željo, da bi se ustalil. Takrat sem začel nastopati skupaj z Mickom Hanlyjem, medtem sva s Paulom skupaj odhajala na kratke turneje po Evropi, tako, za konec tedna. Avgusta 1976 smo Paul, Donal, Kevin Burke in jaz posneli tudi edino skupno ploščo. To so bili zelo lepi časi in glasbeno eni najbolj plodnih, gledano z mojega vidika. S Paulom sva takrat posnela tudi šest serij za televizijsko postajo BBC v Belfastu in odšla na kratko turnejo po ZDA v letu 1977.

Avgusta istega leta sem doživel hudo prometno nesrečo, zato je moral Paul sam oditi na velik folk festival na Nizozemsko. Mislim, da je bil to tudi trenutek, ko je ugotovil, da lahko igra tudi sam. V resnici se nikoli nisva uradno razšla. Ko se je vrnil z Nizozemskega, mi je razložil svoje načrte za prihodnost, in od takrat naprej sva vedno manj skupaj igrala. Ostala sva dobra prijatelja, nazadnje sva skupaj igrala pred devetimi leti. Še vedno sva pristaša misli, da bova kdaj v prihodnosti zopet nastopila skupaj. Takrat ne bo šlo za ponovno združitev, ampak zgolj za koncert ali dva.

Veliko si potoval, zlasti po vzhodni Evropi. Kaj te je najbolj pritegnilo v folk glasbi tistega dela sveta?

Bolgarsko folk glasbo sem odkril na enem izmed prejšnjih popotovanj po tem delu sveta, zlasti veliko sem se naučil od starega kaval glasbenika, ki je igral v mestu Haskovo. Pokazal mi je številne zvočne elemente, ki sem jih kasneje uporabljal v glasbi, poleg tega pa je bila njihova glasba vedno povezana z raznimi zabavami ob sejmih, rojstvih in porokah. In ko sem se takrat ponovno vrnil v Bolgarijo, sem naletel ravno na eno izmed teh zabav. Seveda smo se ga napili do skrajnosti in zabavi ni bilo ne konca ne kraja. V Bolgariji sem preživel veliko lepih trenutkov, prav tako tudi v Jugoslaviji. Takrat sem se vrnil domov na Irsko ravno prek Ljubljane in se tu zaljubil v dekle z imenom Vida, vendar je to popolnoma druga zgodba.

Ali si našel kakšno povezavo med elementi irske folk glasbe in elementi glasbe, ki izvira iz Makedonije, Bolgarije, Romunije, nekdanje Jugoslavije?

Seveda. Saj geološko vendarle ni preteklo veliko časa, kar smo našli pot iz Indije, in glasba, ki jo igrajo glasbeniki na različnih področjih, prežetih z indoevropsko kulturno preteklostjo, je povsod lahko prepoznavna kot folk glasba. Tako sem marsikatere elemente v nekoliko drugačni obliki (krajevno vezano) prepoznal v svoji glasbi ali pa sem jih prilagodil mojemu načinu igranja in petja.

Veliko si se preživljal tudi kot ulični pevec. Ali si v tem iskal smisel svojega življenja?

Ulični glasbenik ali “busker” sem postal še pred začetkom delovanja skupine Sweeney's Men. Na Irskem je bil to način življenja, predvsem z vidika preživetja. Na ulici smo peli in igrali, da smo zaslužili za hrano in pijačo. Hkrati smo upali, da nas bo kdo opazil in nam ponudil kakšen aranžma. Tako si tudi srečeval ljudi in izvedel, kaj se dogaja v mestu in na deželi. Zlasti pomembna je bila informacija, ki je nesebično krožila med nami glasbeniki - kje živi kakšen glasbeni zanesenjak ali lastnik lokala, ki najema ulične glasbenike za nastopanje v njegovem pubu. Kasneje, ko sem podobno živel tudi na popotovanjih po Evropi, se je dogajalo zelo podobno. Bil sem eden izmed prvih uličnih glasbenikov v Münchnu. Igral sem v umetniškem predelu tega mesta, imenovanem Schwabing. Vedno se bom spominjal nekega dogodka iz Münchna. Pred menoj je stala zelo očarljiva rjavolaska, ki je vsakih dvajset sekund v moj klobuk vrgla eno marko. Čez nekaj trenutkov, ko se je nabrala že kar solidna vsota, sem ji sam rekel, da je prispevala že dovolj in naj se raje posveti pesmim. Vendar mi je z očarljivim glasom rekla, da ima zelo rada mojo glasbo. Zato sem se potrudil še bolj, zaprl oči in naslednjo pesem zapel še bolj doživeto, bolj čustveno, saj sem upal, da jo bom po končani pesmi lahko povabil na pijačo. A ko sem odprl oči in se nasmehnil, je pred menoj z mrkim pogledom stal policaj in me tudi dokaj nenežno odstranil. Mislim, da sem bil tudi prvi ulični pevec, ki je nastopal v Ljubljani. Igral sem takoj za vogalom kavarne Evropa. V tiste pol ure sem zaslužil kar nekaj denarja, se zbližal z ljudmi, dal intervju za Delo, sledilo je povabilo na televizijo. Nato so me aretirali, ker je bilo na ulici prepovedano igrati. Naslednji dan se je sodnica odločila, da moram prešteti denar in ji dati pol. To sem tudi storil in bil s pomočjo nenavadne korupcije svoboden.

Zanimivo je, da si prvo samostojno ploščo, Rainy Sundays ... Windy Dreams, izdal zelo pozno. Pred tem si bil član številnih pomembnih skupin. Ali si torej veliko bolj nagnjen k sodelovanju v skupini?

Ne, vedno sem najraje pel in ustvarjal sam, četudi se to po številnih delovanjih po raznih skupinah sliši zelo čudno. V teh skupinah, z zares odličnimi glasbeniki in prijatelji, sem se veliko naučil, to sem kasneje prenesel tudi v svoje ustvarjanje. Tako sem imel rad Sweeney's Men, ker je šlo za nekaj popolnoma novega v mojem življenju. Planxty, ker je šlo za štiri glasbenike s popolno zvočno harmonijo in odkrivanje medsebojnih glasbenih skrivnosti, in Patrick Street, ker je šlo za zares dobro druščino prijateljev. V teh skupinah sem se tudi že zelo zgodaj naučil, da je dobro, da ne izgubim lastne glasbene identitete. Obstajala so namreč kratka obdobja, ko sem ugotovil, da ne znam igrati nobene pesmi več brez drugih članov skupine. To me je zelo izučilo. Tako sem na koncu vedno našel lastno pot.

Bil si tudi ustanovitelj izredno zanimive glasbene skupine Mosaic, v kateri so sodelovali glasbeniki iz Irske, Danske, Madžarske, Nizozemske in Škotske. Ali mi lahko kaj več poveš o tem enkratnem projektu, predvsem, zakaj ste po izredno uspešni turneji razpadli?

Koncept skupine Mosaic je v moji glavi zorel že mnogo prej, preden se je uresničil. In ker sam nisem dober organizator, sem za pomoč prosil Milico Djokić z Dunaja, ki je bila v tistem času moj agent. To je bilo leta 1985. Milica je organizirala že marsikatero stvar, vključno s festivalom Vienna Folk in turnejo skupine Planxty leta 1979. Strinjala sva se, da lahko v ta projekt vključiva njenega moža Hansa Theesinka in Dougieja MacLeana. Sam sem bil zelo dober prijatelj s skupino Muzsikas z Madžarskega, predvsem sem bil navdušen nad njihovo pevko Marto Sebestyen. Zadnja članica je bila odlična pevka iz Danske Lissa Ladefoged. Tako smo se našli na Škotskem, kjer smo vadili skoraj ves teden, ko je Dougie dejal, da raje ne bi več sodeloval - in odšel. Zato sem se vrnil na Dunaj, kjer sva z Milico razpravljala o nastali situaciji, predvsem zaradi tega, ker smo že posneli fotografije in naredili demo posnetke za promocijo. Odločil sem se in poklical Dolores Keane in Johna Faulknerja v Dublin. Bila sta zelo skeptična glede samega koncepta in sta odklonila sodelovanje. Šele na koncu sem poklical Donala, saj sem bil skoraj zagotovo prepričan, da mu projekt ne bo všeč. Vendar ga je takoj zanimalo, še več, predlagal je še en glasovni kamenček v ta mozaik in priporočil Declana Mastersona, s katerim je takrat igral v skupini Moving Hearts. Vadili smo na Dunaju, a ni bilo dovolj časa, da bi izpopolnili igranje, zlasti kombinacijo različnih glasbenih slogov. Prvi koncert v Budimpešti je bil zato porazen. Sčasoma, ko smo se navadili na slogovne razlike in se zelo dobro uigrali, je bilo veliko bolj prikladno ušesom. Na turneji smo preživeli glasbeno zelo uspešno poletje in imeli koncerte v Belgiji, Veliki Britaniji in Avstriji. Seveda je bil ta projekt enkratno dejanje, ki se ni nikoli več ponovilo, preprosto zato, ker smo vsi živeli v različnih državah in imeli še druge obveznosti.

Zelo zanimiva je zlasti tvoja plošča East Wind. Kje si dobil zamisel za ta projekt, ki si ga posnel, ko je bila vojna na Balkanu?

Album z glasbo, ki prihaja z Balkana, predvsem z enkratnimi zvočnimi elementi, sem želel posneti že od leta 1968 naprej, vendar se ni nihče zanimal za ta projekt. Šlo je seveda za vprašanje denarja, saj nihče ni videl neke odprte možnosti, da bi se plošča uspešno prodajala. Ko sem leta 1992 posnel ploščo East Wind, so jo možje iz založbe Tara Records skušali uvrstiti na trg prek večjih, ameriških založb. Večina jih je odgovorila, da gre za eno najboljših plošč, kar so jih slišali, vendar v njej ne vidijo prodajne uspešnosti. Še danes je to med ljubitelji glasbe zelo cenjena plošča.

Veliko časa si prebil tudi z Derrollom Adamsom, ki je med vami, popotnimi glasbeniki, zelo cenjen, saj sem že od mnogih slišal veliko lepega o njem. Pred nekaj meseci je umrl in danes snemajo celo dokumentarni film o njegovem življenju. Mi lahko poveš kaj o tem izjemnem človeku?

Derrolla sem spoznal že kot otrok v Londonu. Veliko časa sem prebil v njegovi družbi. Zlasti, ko sva igrala skupaj z Jackom Elliottom, se nama je velikokrat pridružil. Bil je zelo dober človek in zelo rad je imel mojo mater in njene zgodbe o življenju igralca in igranju v glasbenih komedijah iz tridesetih let.

Kako reagiraš na dejstvo, da te mnogi kritiki in pisci glasbenih enciklopedij označujejo za legendo?

Enostavno povedano, vse je povezano z glasbeno industrijo, ki jo zelo sovražim. Vendar je po drugi strani še huje, če te ljudje ne omenjajo kot legendo ali če te sploh ne omenjajo. Tudi sam skušam besedo industrija izbrisati iz svojega življenja. Tako se ne dogovarjam več z založbami, distributerji in prodajalnami plošč, ampak skušam plošče prodajati na koncertih, v bližnji prihodnosti tudi po internetu. Lahko rečem, da gre za svojevrstno filozofijo, kjer sem sam delavec in hkrati prodajam sadove svojega dela.

Konec aprila boš skupaj z Vladom Kreslinom nastopil v Ljubljani. Kakšni so tvoji spomini na to mesto?

Čeprav sem že bil v Ljubljani, še nikoli nisem igral profesionalnega nastopa, čeprav smo posneli dva moja nastopa za RTV Ljubljana v letih 1969 in 1970. Prvega je vodila Olga Rems. Ali se je še spominjate? Na ulici sem igral mandolino, kitaro in bouzouki, zlasti za moje prijatelje pred Figovcem in Tivolijem. Zato sem bil zelo vesel, ko me je Vlado povabil in mi končno dal možnost, da bom enkrat v Ljubljani nastopil tudi na odru.

Gregor Bauman

Izbrana diskografija

Sweeney's Men, Tracks Of Sweeney's (Transatlantic, 1968)

Planxty, Planxty (Polydor, 1972)

Planxty, The Well Below The Walley (Polydor, 1973)

Planxty, Cold Blow And The Rainy Night (Polydor, 1974)

Andy Irvine/Paul Brady, Same (Green Linnet, 1976)

Planxty, After The Break (Tara, 1979)

Patrick Street, Patrick Street (Green Linnet, 1986)

Patrick Street, Irish Times (Green Linnet, 1989)

Andy Irvine/Davy Spillane, East Wind (Tara, 1992)

Andy Irvine, Way Out Yonder (Samozaložba, 1999)