Biofonograf

Sadovi garanja

Lepota newyorških klubskih dejavnosti je posebej ozarjena takrat – globoko po polnoči, po dveh nizih uradno najavljenih zasedb – ko ostane šank dejaven, oder in ozvočenje pa sta brezplačno prepuščena mladim, svežim bandam. V tej prepustnosti zamisli se radi oblikujeta posebna moč in premetenost newyorškega sounda – v združbi poslušajočih se tedaj proti jutru namreč najdejo prijatelji, prijateljice na novo iščočih, kak radovednež ali turist, predvsem pa zmerom tudi starejši glasbeniški kolegij, ki preži na tveganja in kukanje čez meje.

Celo v opevanem klubu Knitting Factory, ki je v zadnjih petih letih postal ohola in dostikrat prostaška megakorporacija (“Šefa Michaela Dorfa bolj zanimajo prenosi po internetu kakor glasba in glasbeniški status,” je letos marca med razgovorom v Slovenski kinoteki izjavil glasbenik Anthony Coleman), še ohranjajo častitljivo navado javnih vaj, s katero v istem zamahu tudi kljubujejo ostremu “kabarejskemu zakonu”, ki je v zadnjih sto letih mesto opeharil za toliko dodatnih glasbeno-plesnih ponudb, obenem pa, jasnoda, s svojo togostjo in protislovnostjo tudi omogočal jeznorit nastanek novega. Ključna kreativna mesta na spodnjem Manhattnu in v Brooklynu so danes brez varnostne službe (!), zakaj gospod veležupan so kriminalne tolpe preselili drugam oziroma “pometli sodrgo pod preprogo”, tako da ni opaziti niti pobiralcev varščine – rahlo drugačna podoba se kaže v Harlemu in Bronxu, a že tam se razpira sumljiva brezbrižnost, ki gre lepo skup z očitno kratkoročnim občutkom popolne varnosti. Drugo vprašanje je notranja klubska organiziranost, in kar zadeva to, so župan udarili z znamenitim nadzorom starostne strukture. Ker je po zveznem zakonu ZDA prepovedano prodajati alkoholne pijače mlajšim od 21 let, ima pregledovanje osebnih izkaznic in potnih listov pred vstopom v klub že tragikomične razsežnosti: “Gospod je videti starejši, ampak ti …” je 24-letni prijateljici letos pozimi zajecljal bledolični štampiljkar na vratih v Tonic, tisti produktiven klub, ki je nastal jeseni 1998, ko sta se na smrt skregala Michael Dorf in John Zorn – Zorn je svojo klapo čez noč poslal zaskvotat opuščeno kleparsko delavnico. A. je rekla, da potnega lista ne nosi s seboj po mestnih ulicah, revček pa ji ni verjel, saj bi v primeru inšpekcijske racije tvegal, da v hipu zapečatijo klub. Po New Yorku namreč še zdaj straši neverjetna zgodba z začetka devetdesetih, ko so takoj zaprli šank, potem ko so pri njem zasačili veseljaka, ki je rahlo poplesaval v bokih, prostor pa ni imel prijavljene plesne dejavnosti. Medtem torej, ko je bledoličnik “gospoda, ki je videti starejši” opremil z ličnim in prepoznavnim Tonicovim žigom, je od A. sicer takoj pobral deset čukov, a ji je na zapestje udaril nekakšnega jelenčka, na moč podobnega tistim iz uvodnih razredov v staro socialistično šolo – lahko je šla noter, poslušat koncert, a pivo ji je moral v naslednjih uricah tihotapiti “gospod, ki je videti starejši”, kajti, prepoznaje jelenčka, bi ji ga bili v baru nikakor ne postregli. Kakšen patriarhalen svet se je mahoma ustvaril v Tonicu, tikoma zraven radikalnolevičarske knjigarnice, v prostoru, ki ima vsak mesec drugega kuratorja, kuratorko za spored filmov, godb, zabavnih poetično-klovnovskih govoranc in njihovih kombinacij, ki ga pripravljajo zgoraj, pa tudi spodaj, v Subtonicu, torišču didžejevskih zamisli, kjer se čudaški zvoki pletejo med napol prerezanimi separejskimi sodi, da te preveje občutek, da si v slovenski predmestni pivnici.

In neke noči, ko je redni četrtkov eksperimentator DJ Olive spodaj v Subtonicu ravno sprožal zenit sintetičnih strasti, v katerih ni bilo malo še nikdar slišanih barv, je zgoraj bobnar Michael Sarin že zbiral svoj novi kvartet k prvemu špilu. Trije so bili na odru, kakih petnajst pa nas je po stolih luckalo pivo in s pozitivnimi vzkliki bodrilo novo zasedbo k preboju, ko uzrem znano postavo, kako gre oprtana z nahrbtnikom in dvema kitarama proti odru. Zamudnik je bil Brad Shepik, tisti balkanološki strunar iz tria Paradox in The Commuters – utrujeno, a urno se je pridružil trojki in speljal reč do konca v slogu tipičnega newyorškega iskalsko-skuliranega profija. Tzadik Zorn si je v kotu, sede s svojo malo japonsko prijateljico, radostno in malce vampirsko mel roke, češ nov bend je rojen in album bo kmalu tukaj, Brad pa je prisedel (ura je bila pol treh zjutraj) in se razgovoril, ko sem ga pobaral klišejsko, kako kaj življenje: “Tole je moj tretji nastop ta večer – za prvega sem dobil osemdeset dolarjev, ker nas je bilo v zasedbi osem, za drugega s triom sto, tale pa je brezplačen, saj se šele uvajamo. Dokler sem živel sam, je zadoščalo, da sem igral enkrat na večer, toliko da sem pokril najemnino za luknjo, zdaj, ko sem poročen – imava malce večje stanovanje in čakava otroka – pa moram garati ves večer in pol noči. Čez dan snemanja in vaje, zvečer tudi po trije nastopi.”

Takšno je kreativno klubsko življenje v NYC, v tistih redkih prostorih, kjer imajo glasbeniki, glasbenice tisto srečo, da jim lastništvo nad klubi nudi brezplačne prostore za prve javne nastope. Sicer pa nenehen boj, veliko zavezništvo, kdaj pa kdaj tudi goreča sindikalistična zavest – pri njej je temeljna bojevita in svetla oseba Marca Ribota – in organizacija evropskih turnej, po katerih denarja pade vsaj toliko, da si človek lahko kupi nov kitarski efekt in mu ni treba misliti izključno na najemnino in cenene prehrambene spretnosti. Prilika o ubožnem slovenskem pesniku sicer nima kaj iskati v tej primerjavi, a so si jo prenekateri v temle prostoru priredili po svoje in se veselo, z manj znanja in delovnih navad, norčujejo iz nje, prepolni pečenk, z urejenimi stanovanjskimi razmerami in očetnim denarjem, pripravljenim hkrati za avto in ganc novo kitaro kot provizijo.

Miha Zadnikar