Cheap Entertainment

Fiasko po dunajsko

Na Dunaju mora biti življenje strašno poceni, sta nekega dne sklenila Patrick Pulsinger in Erdem Tunakan. Spoznala sta se menda na turškem bazarju, ko je Erdem hotel Patricku izmakniti denarnico. Malce nenavaden razplet dogodkov ju je torej privedel do tega, da sta skupaj ustanovila založbo. Ne sprašujte preveč, saj še sam ne razumem, kako bi sploh lahko delovalo v pravem svetu, ampak takšna zgodba pač kroži naokoli.

Založba je ob rojstvu dobila precej zgovorno ime Cheap in je veljala za nekaj popolnoma neobveznega. Bila je brez vsakega strateškega načrta, se pravi, da ni bilo nič izključeno. Bila je torej projekt brez trdnega načrta, namen brez očitnega namena. Da pa vse stvari in zgodbe, ki jo trenutno berete, ne bomo naredili preveč sproščene in zabušantske, lahko založbi Cheap pripišemo vsaj nekaj trdnega, vsaj eno moralno načelo, ki jo najmočneje in najbolj konstantno določa – poleg anarhične nedoločenosti. Seveda se ne smemo navaditi le na poležavanje in tiste najbolj plehke in lahkotne stvari v življenju. Mnogo lokalnih producentov prav tako opisuje Dunaj. Zjutraj se zbudiš, greš na kavico, malce pogledaš po trgovinah s ploščami, popoldne brkljaš po studiu, zvečer pa greš ven in didžejaš v kakšnem klubu. Temu seveda ni treba stoodstotno verjeti, zato lahko mirno sklepamo, da mora biti v miselnosti tamkajšnjih ljudi vsaj še kakšna posebnost več. Pri založbi Cheap je to neizprosna brezkompromisnost, ki pa ne zahteva neke militantne drže. Subverzivnost in zvočna perverznost sta del paketa, s katerim se moramo hočeš nočeš sprijazniti. Cheap ne dela kompromisov, to je bil že od samega začetka glavni motiv. In to predstavniki založbe tudi povedo v vseh intervjujih, ki so sicer precej redki. Če ti je najnovejša plošča všeč, jo poslušaj. Če ne, jo lahko mirno prodaš. Morebiti bo že našla kupca, tudi če bo trajalo več let. Prvi namen založbe je bil, da bi omogočila producentom snemanje ploščo zase in za darilo prijateljem - šele nato prispevajo nekaj kopij za trgovine. Se pravi, da so značilni srebrni ovitki precej zaželeni.

Seveda pa se pojavijo še dodatne omejitve, ki jih vsaj jaz imenujem muhavost in trmoglavost. Ob izdaji vsake nove plošče pri založbi Cheap izbrišejo (umaknejo iz prodaje) enega od prejšnjih nosilcev zvoka. Se pravi, da prvih, pionirskih plošč ni več mogoče dobiti. Lahko se vam sicer nasmehne sreča v kakšni trgovini z rabljenimi vinili, v redni distribuciji pa jih ne boste več videli. Torej so lastniki vinilov založbe Cheap lahko srečni, ker v rokah držijo poseben artefakt, fetišistični objekt, ki postaja vedno bolj redek, saj že na začetku ni bil deležen množične produkcije. Vinil je tako objekt poželenja in dobi status umetniškega dela (ne le glasbenega, ampak tudi vizualnega). Cedejke lahko presnemavamo, pražimo, pečemo in tako naprej, za vinile pa podobna tehnologija za domačo rabo še ni bila izumljena ali pa je strašansko draga. Se pravi, da je lahko vsaka priložnost, ki se nam ponuja, zadnja. Treba se je grebsti. Še posebej zato, ker je katalog založbe Cheap tako spremenljiva stvar, poleg vsega vezana še na strašno nezanesljivo in nestabilno distribucijsko mrežo, nemški Neuton.

Mondo Salsa

Začelo se je z obsedenostjo. In ta je bila, kot pri mnogih dunajskih producentih (odličen primer sta Kruder in Dorfmeister), latinskoameriška glasba. Pulsinger in Tunakan stalno govorita o tem, kako se bosta nekega dne preselila v Mehiko. Praprojekt, ki je kasneje pripeljal k založbi Cheap, je bil b.low (plošča Mondo Salsa, poleg tega pa še projekt in sodelovanje z Richardom Dorfmeistrom, Sin). Pulsinger in Tunakan sta pri b.low takrat (1990/91) sodelovala s Konstantinom Peyfussom. Dunajska elektronska scena je bila šele v zametkih, večje založbe, pripravljene založiti projekt, ki se je navdihoval pri synth popu osemdesetih in pri eksotičnih zvokih Južne Amerike, pa so bile redkost. No ja, če povemo po resnici, jih sploh ni bilo. In ker se počasi naveličaš glasbo snemati na kasete, da bi jo lahko posredoval naprej, je kmalu prišlo do ustanovitve samostojne založbe Abuse Industries. Ta je za seboj potegnila še več navdušencev in sprožila rojstvo novega vala producentov, ki se je poganjal na minimalističnih ritmih tehna in odtujenih breakbeatih zgodnjega trip hopa. Abuse Industries ni imela in še vedno nima stalne distribucije, njene izdaje pa so bolj redkost kot periodična navada. Za rednejša presenečenja in stalni dotok nosilcev zvoka sta Pulsinger in Tunakan poskrbela z ustanovitvijo založbe Cheap, ki je svet ugledala skoraj istočasno z legendarno dunajsko tehno založbo Mainframe ter sedaj precej dobro znano G-Stone, ki sta jo takrat na noge postavljala Kruder in Dorfmeister.

Cheap je iskala prve navdihe in začela sklepati prva sodelovanja, ki so se na Dunaju začela dogajati skoraj sama od sebe. Danes je labirint vseh mešanih projektov že skoraj nepregleden. Vsi poznajo vse in vsi sodelujejo z vsemi, pa naj bodo trenutna glasbena prepričanja še tako različna in na videz nezdružljiva. Mreža se je sčasoma razširila še na bavarsko prestolnico in na založbo Disco B. Patrick Pulsinger je pri njih izdal edini solo album Porno. Drugače je 98 odstotkov projektov skupno delo. Med prijatelji pač ne vladata ideološka politika in tekmovanje. To lahko mirno zaobidemo in skušamo negativne momente spremeniti v prednosti, v neko kolektivno zavest, da si pač moramo pomagati.

Patrick Pulsinger se je takrat ravno vračal iz New Yorka, nabit z idejami in s kreativnimi domislicami. Seveda je najprej začel delati tehno. Kaj drugega je bilo sploh možno na začetku devetdesetih, ko je Detroit ponosno slavil zmago za zmago na evropskih plesnih bojiščih. Prvi projekt je bil IO. Že na začetku je bil zamišljen v štirih delih: Attack, Decay, Sustain in Release. Iz tega so se izcimile tri male plošče (ena od njih je bila dvojna) in na koncu dvojna cedejka ADSR, ki je vse tri združila. Po tem je projekt odšel v pokoj, vrne pa se le občasno, ko je treba narediti kakšen remiks. IO je bila zelo ohlapno sestavljena skupina, ki se ni nikoli branila zunanjih vplivov in hipnih idejnih prebliskov, ki so jih v studio prinašali mimoidoči. Dokumentirani sodelavci so Pulsinger, Tunakan, Potuznik in Gollini, plošče pa so snemali na vseh mogočih lokacijah po Dunaju. V skladu s precej raztreseno in prosto plavajočo produkcijo se tudi zvoki gibajo od ene skrajnosti do druge, od mrzlega, mehanskega detroitskega tehna do jazzovskih elektro komadov in ambientov.

Sluts'n'Strings

Prve male plošče založbe Cheap so v veliki meri poustvarile tehno eksplozijo začetka devetdesetih, med kataloškimi številkami 6 in 13 pa se je končno dogodil prvi precej radikalen preobrat. Izdelki so postajali vedno bolj eksperimentalni in samoironični. Neke vrste prikriti humor in igrivost je od takrat naprej 'zaščitna znamka' založbe, ki se je poleg tehna začela podajati še v drum'n'bass eksperimente, elektro in smešne house projekte. Pulsinger in Tunakan sta pod psevdonimom Sluts'n'Strings and 909 celo prilezla na nacionalne lestvice popularnosti. Po dunajskih glasbenih krogih se je govorilo, da sta podpisala pogodbo z veliko založbo in da sta na poti k velikemu zvezdništvu. Ampak na koncu ni nihče postal multimilijonar in nihče se ni pojavil na MTV ali na VIVI. Drum'n'bass eksperimenti v slogu Squarepusherja, Si Begga, Animals On Whels in založb, kot je brightonska Spymania, so takšne govorice kaj kmalu utišali, čeprav sem osebno še vedno prepričan, da ima mala plošča Steamin' Promises, na kateri slišimo tudi sample Slya Stona, popularni potencial. Vsekakor bi jo lahko še danes vrteli na vsaki house zabavi. Založbi Cheap so se med tem obdobjem pridružili še lokalni dunajski eksperimentalci DJ Elin, Sil (didžejka Susanne Brokesch, ki je kasneje presedlala k münchenski založbi Disko B) in Christopher Just, kar je bilo v skladu s programsko politiko založbe – izdajati plošče domačim producentom, ki so tvoji znanci in prijatelji. Vse je potekalo v ožjem družinskem krogu. Seveda tudi ta konstanta ni dolgo trajala. Spremembo je spet povzročilo čisto spontano in nenačrtovano naključje. Detroitski tehno producent Robert Hood (Millsov in Banksov partner pri Underground Resistance) je Pulsingerju in Tunakanu namreč predvajal novi album, ki ga je hotel izdati pri berlinski založbi Tresor. Berlinčanom njegov izdelek ni bil preveč všeč, zato se je na koncu, kot del menjave med založbami, pojavil pri Cheap. Pulsinger in Tunakan sta v zameno pri Hoodovi založbi M-Plant izdala ploščo pod imenom Dean and Deluca. Nighttime World vol. 1 je tako ena od najbolj nenavadnih plošč Roberta Hooda, v načrtih pa ima menda še drugo nadaljevanje, ki naj bi nastajalo bliže hip hop godbi.

Ko je nastajala založba Cheap, so bila nasprotja in kontrasti že del velikega načrta, zato je kmalu začela delovati še druga založba pod taktirko Pulsingerja in Tunakana. Imenuje se Morbid, pri njej pa se pojavljajo bolj poslušljive, pop plošče, ki ne prisegajo stoodstotno na eksperimentiranje in zvočni ekstremizem. Prvi album za Morbid so prispevali The Private Lightning Six, nekakšna dunajska “all-stars” zasedba, ki so jo poleg povsod prisotnih Pulsingerja in Tunakana sestavljali še Gerhard Potuznik, Art Sokol, Herbert Gollini in Andy Orel. Delovali so spet po principu prave skupine, iz njihovih klaviatur pa je prihajal sluzasti elektro funk, ki se je na trenutke obrnil v house in hip hop. Patrick Pulsinger je v enem od internetnih intervjujev omenil, da mu takšen način snemanja ustreza. Ljudje pač prihajajo na obisk in vsak prispeva delček končnemu rezultatu, končnemu 'feelingu' plošče. Založba Morbid sedaj večino naporov posveča duetu Die Mause, ki ga sestavljata Potuznik in Tex Rubinowitz. Njuni živi nastopi znajo biti bojda precej divji in spontani, napajata pa se pri nemškem krautrocku, sintetizatorskem popu osemdesetih in pri Potuznikovem enciklopedičnem poznavanju vseh popularnih klišejev in vzorcev.

Cheap All-Stars

Letos so pri Cheap prilezli do kataloške številke 32 (vinilov), cedejk pa so do sedaj izdali sedem. Te so običajno dopolnjene verzije dvojnih vinilnih izdaj, ki poleg komadov, ki jih najdemo natisnjene na črni plastiki, ponujajo še kaj več. Odličen primer je Potuznikov album Concorde +; naredil ga je v sodelovanju z Ramonom Bauerjem, ki je dejaven pri ekstremistični založbi Mego. Poleg običajnih komadov lahko slišite tudi odseke govorjene besede, ki jih je prebral Max Goldt, ambiente pa je prispeval bavarski elektro noise freak Florian Hecker. Skupaj sestavljajo konceptualno zgodbo, ki odlično povezuje tematsko narejene komade. Teh odsekov na vinilni verziji albuma Concorde ne boste mogli poslušati. Prav tako je samo na cedejki izšel album Police Beat Box, danskega skladatelja in jazzovskega glasbenika Augusta Engkilda. Ta je računalniško manipuliral in mešal posnetke, ki jih je naredil z jazzovskim ansamblom v Kopenhagnu, in posnetke, ki jih je na minidisk ujel v neki kino dvorani v New Delhiju, kjer si je ogledal star indijski gangsterski film. Obskurno mešanico predstavlja tudi album Consequences, na katerem je iz osamele pozabe izstopil barski pevec Louie Austen. Z Mariom Neugebauerjem sta naredila mojstrovino, ki meša tradicionalne jazzovske vokale (Austen zveni kot Frank Sinatra), stare popularnoglasbene 'bigbandovske' vzorce in novodobno elektronsko eksperimentalno godbo. Rezultat je prav toliko presenetljiv, kolikor je sam v sebi protisloven.

Od Roberta Hooda naprej se je založba Cheap oddaljila od principa, ki si ga je postavila na začetku, namreč izdajati le lokalne producente. Verjetno ga nikoli ni hotela jemati preveč resno, zato so na vrsto prišli tudi tuji izvajalci, ki pa se ne oddaljujejo od tistega tipičnega zvoka, ki ga hoče doseči založba. Seveda je tipični zvok zelo relativen pojem. Delovanje vedno poteka v nekem širšem okviru, ki ga noče nihče prekoračiti in delati izven njega, obenem pa ta okvir ne omejuje ustvarjalne svobode. Za tiste stvari, ki ne sodijo v tvoje okolje, lahko pač uporabiš druga imena in druge založbe. Pulsinger in Tunakan sta, recimo, izdajala tudi pri angleški založbi Mo'Wax. Prilagajanje je bilo samoumevno, vendar pa sta se držala tipične svojeglavosti in trme. Po Robertu Hoodu je prvo tuje sodelovanje prišlo od Mike Vainia, člana finske skupine Panasonic (sedaj Pan-Sonic) in avtorja neštetih solo projektov. Sledil mu je Christoph Reimann iz Frankfurta, posebno poslastico pa pomeni švedski duo Sluta Leta, ki so ga Cheap dobili prav prek naveze z založbo Mego. Produkcija ostaja tudi pri tujih gostih garažna. Cheap je lo-fi elektronika, narejena z antičnimi napravami, s starimi sekvencerji, ki dajejo prijeten, zamolkel zvok, in s starimi semplerji, ki nam ponujajo le zelo omejene količine spomina. Zvok zveni arhaično, a vendar natančno, dobro narejeno. Podobno je Pulsinger trdil za album Porno, ki je čist in umazan obenem, kar spominja na porno filme. Profesionalno delo, ki ga opravljajo amaterji. Večji del snemalnega procesa poteka brez računalnikov, zaželeni so seveda tudi akustični dodatki. Vse je narejeno po principu 'hands-on', to se še najbolj obrestuje pri živih nastopih. In v nasprotju z drugimi elektronskim založbami je lahko Cheap tudi skupina. To so dokazali na nedavnih nastopih kot Cheap All-Stars, seveda je takoj sledila kompilacija. Komade so prispevali vsi nastopajoči (najbolj nenavaden je bil nastop v dunajski Volksoper).

Mean Clown Welcome

Ali sploh veste, kakšno glasbo vrtiva, je prvo vprašanje, ki ga Pulsinger in Tunakan postavita tistim, ki ju hočejo najeti za didžeja. Pričakovanja so namreč utopična, pričakujte le nepričakovano. Lahko vrtita dve uri suhega acid tehna kölnske scene, lahko presedlata na minimalistični detroitski elektro, lahko se celo zgodi, da bosta ves večer vrtela salso. Nikoli pa ne boste slišali ene in iste stvari. Tega ni bilo v originalnem načrtu, postanki so nesprejemljivi, odmor pa povsem odveč. Kaj takega je sprejemljivo samo na Dunaju, še posebej, če iz vseh vplivov zraste nepregledna eklektična mešanica. Najdlje sta Pulsinger in Tunakan prišla pri remiksanju Labodjega jezera za plesno predstavo v državni operi. Se pravi, da je elektronika postala v Avstriji institucionalizirana, elektronska glasba pa del vsakdana, ki je prav tako pomemben kot nacionalni simboli. Pomembno je le, da je narod ponosen in da množica prenese profanosti in ekstremnosti. Tolerančna raven je visoka. Sicer pa se bo Cheap nekega dne tako ali tako preselila v Mehiko.

Jure Matičič